Petek, 9. avgust 2024: V Duhu in resnici

V Duhu in resnici

Evangeljski odlomek je vzet iz pogovora med Jezusom in Samarijanko. Želi nas na  preprost način prečistiti. Prečistiti hoče naše namene, ki vodijo naše misli in naše delovanje.

Jezusov namen je čist. Lahko bi se umaknil – ker je Samarijanka nečista – okužena z neprimerno osebno in narodno zgodovino. Lahko bi jo izkoristil – ker je manj vredna in jo z viška gledal, ko zajema vodo zanj. Lahko pa zelo neugoden položaj izkoristi, da ji spregovori na srce, da jo sreča v globini, da ne govori praznih besed, ampak jo pelje prek srečanja s seboj, k srečanju z Bogom in nenazadnje z njim kot Judom.

Vse je lahko priložnost za poglobljen odnos do sebe, do bližnjega in do Boga, kakor je lahko tudi vse opravičilo, da ničesar ne naredimo v tem čistem duhu.

Lahko bi rekli, da Jezus Samarijanki kaže na tisto o čemer govori, ko pravi: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici.«

Menim, da se je v vsakem od nas, če smo le malo v stiku s seboj, mnogo vzgibov: od lepih, do manj lepih. Jezus nas vabi, da se ne držimo črke, ampak vstopamo globlje in delujemo iz Duha. Naj se ne ustavljamo pri videzu, ampak delujemo iz čiste resnice.

Jezus nas vodi k temu, da bi molili v duhu in resnici. Moliti v duhu in resnici, pomeni moliti z globoko željo, da bi stopili v stik z Njim, ki je naš Stvarnik in Odrešenik, ki želi voditi naša življenja.

Navada je lepa stvar, a se ne smemo zadovoljiti z njo, vedno nas mora voditi Duh, ne črka. Ne zadošča spolnjevanje pravil. Če hočemo srečati Boga, nas mora voditi želja po srečanju z njim. Pravila ne zadoščajo. Prav je, da je molitev lepa, da ne vzbujamo pohujšanja, a ne smemo se ustaviti pri videzu. Vse mora biti v prizadevanju, da molimo v resnici.

Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati naše molitve, v luči duha in resnice.

Gre za molitev, ki prihaja iz srca in jo navdihuje Sveti Duh. Za molitev je zelo pomembno, da je iskrena. Vendar iskrena molitev še ni nujno resnična. Resnična je tista molitev, ki je rojena iz Duha. Resnici na ljubo, ljudje velikokrat molimo površno, brez srca. Nismo vedno v odnosu z Bogom, ko molimo. Mislimo, da je ponavljanje molitvenih obrazcev že molitev. Jezus je rekel: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili«. Molim takrat, kadar sem v živem odnosu z Bogom. Molim takrat, ko me molitev dela drugačnega, boljšega. Pri tem si lahko pomagam z molitveni obrazci ali pa molim s svojimi besedami.

Moliti Boga v resnici pomeni častiti ga v luči Jezusovega razodetja. Pomeni, da ga častimo tako, kot ga časti njegov Sin. Jezus je imel oseben in prisrčen odnos s svojim Očetom. Večkrat se je umaknil v samoto in se tam pogovarjal z njim. V pogovoru z Očetom je prejemal moč za svoje poslanstvo.

Sicer pa se Bog razodene vsakemu, ki je dovolj ponižen in odprt, ne glede na njegov status in izobrazbo.

Ko človek moli v duhu in resnici, taka molitev človeka posvečuje, ga dela bolj Božjega, bolj svetega. To se navadno opazi tudi na zunaj. Človek, ki moli v duhu in resnici, je lep. Bog sije skozi njega. Ko se je Jezus pogovarjal s svojim Očetom na gori Tabor, se je spremenil: »Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč«.

Molimo kot Jezus, da mu bomo podobni v njegovem čutenju, mišljenju in delovanju. Molimo tako, da bomo izžarevali Boga.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak