Sreda, 21. avgust 2024: En talent

En talent

Današnji služabnik, ki je dobil en talent, je nesrečen. Krivica mu je, da ni gospodar, da nima popolne oblasti, da je le služabnik. On bi vse drugače in ker ne more, protestira. Tako se mi ob tem odlomku odpirajo naslednja vprašanja: Ali znam biti zadovoljen s svojim življenjem? Ali sem vesel, da lahko množim tisto malo, kar imam? Ali tisto, kar imam, z veseljem delim z drugimi? 

Ko pa od blizu pogledam zadnjega služabnika, ki je prejel en talent, je prva misel laž. Služabnik laže! Služabnik, ki govori o razlogih, zakaj je zakopal podarjeni talent, očitno laže. Zakaj? Če bi ga bilo strah gospodarja, bi, tako kot pravi gospodar, nesel denar k menjalcem in bi ta dobil vsaj obresti. Služabnika ni strah, ampak ga razjeda zavist, da gospodar lahko deli talente, da jih ima več kot vsi in da lahko gre na pot, on pa mora delati. V služabniku ni strahu, je jeza, nevoščljivost, maščevalnost, sovražnost in še kaj, ni pa strahu! Svojo sovražno držo zgolj prikrije s strahom. Logično, da gospodarja razjezi in mu vzame še tisto, kar ima.

Kaj v našem življenju je temu podobnega? Mogoče je najbližje talentu iz tega primera življenje samo. Podarjeno nam je, da iz njega naredimo največ. Potem pa se prikrade jeza. Zakaj bi se moral naprezati?

Jezi te, da ima drugi več. Tudi ti bi imel darove, ki jih ima drugi. Drugemu se, tako je videti, ni treba truditi, pa mu vse uspeva. V strahu, da tebi ne bo uspelo pomnožiti talentov, da se boš osmešil, ko se boš naprezal brez uspeha, talent zakoplješ.

Jezi te tudi, da ne moreš uživati sam. Vedno je blizu nekdo, ki bo imel korist od tega, v kar vlagaš, on pa se za to ni trudil. Ker hočeš imeti najprej korist sam, se nazadnje »zakoplješ« v svoj svet in se vrtiš okrog sebe in svojih predstav. Drugi je preprosto le grožnja, pa naj bo ta drugi človek ali Bog sam.

Tega je danes žal veliko, najbrž še veliko več kot včasih. Posledica je množica depresivnih in izgorelih ljudi. No, to bi bila najboljša oznaka za malopridnega služabnika. Padel je v depresijo, izgovarja se z izgorelostjo. Zakaj? Ker ne more delati vsega po svoje, ker ni gospodar in ni vse njegovo, in ker sadov svojega dela, če že kaj dela, ne more použiti sam.

Da bi ne doživljali sveta in življenja v tej luči, je Bog poslal svojega Sina. Pokazal nam je, kako zelo nas ljubi in kako mu ni vseeno za vsakega od nas. Za vsakega od nas je šel na križ in vstal. Ljubi nas in življenje ni krivično. Bog si ga je zamislil, da iz sebe izklešemo veličino človeka, ki ni v tem, da dela po svoje, ampak da svoje življenje uglasi z drugimi.

Želi, da smo veselo občestvo. Želi, da vidimo v drugem brata in sestro in ne tekmeca. Želi, da se veselimo, da lahko sadove našega dela uživajo naši bližnji. Preproste stvari, a jih ne bomo premaknili na pravo mesto brez molitve in premišljevanja Božje besede.

Treba je ljubiti Boga z molitvijo, prav tako je treba ljubiti bližnjega z deli. Nemogoče je živeti brez hkratnih navzočnosti obeh življenjskih oblik, niti ni mogoče ljubiti, ne da bi molili in delali. To dvoje naj bi bilo bistvo življenja človeka, ki si prizadeva biti blizu Bogu.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak