Papeževa kateheza: Sveti Duh pri Jezusovem krstu

Svetopisemski odlomek: Apd 10,34.37-38

Tedaj je Peter spregovoril: »Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.«

Kateheza: »Duh Gospodov je nad menoj.« Sveti Duh pri Jezusovem krstu.

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes premišljujemo o Svetem Duhu, ki se je spustil na Jezusa pri krstu v Jordanu in se iz Njega razširil v njegovo telo, kar je Cerkev. V Markovem evangeliju je prizor Jezusovega krsta opisan takole: »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,9-11).

V tistem trenutku se je na bregovih Jordana zbrala vsa Trojica! Tu je Oče, ki se predstavi s svojim glasom, tu je Sveti Duh, ki se v podobi goloba spusti na Jezusa, in tu je tisti, ki ga Oče razglasi za svojega ljubljenega Sina, Jezus. To je zelo pomemben trenutek razodetja, je pomemben trenutek v zgodovini odrešenja.

Kaj tako pomembnega se je zgodilo pri Jezusovem krstu, da o tem pripovedujejo vsi evangelisti? Odgovor najdemo v besedah, ki jih Jezus kmalu zatem izreče v sinagogi v Nazaretu in se jasno nanašajo na dogodek v Jordanu: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil« (Lk 4,18).

V Jordanu je Bog Oče Jezusa »mazilil s Svetim Duhom«, to pomeni, da ga je posvetil kot Kralja, Preroka in Duhovnika. Dejansko so bili kralji, preroki in duhovniki v Stari zavezi maziljeni z odišavljenim oljem. V Kristusovem primeru imamo namesto fizičnega olja duhovno olje, ki je Sveti Duh, namesto simbola je resničnost: sam Duh se je spustil na Jezusa.

Jezus je bil poln Svetega Duha od prvega trenutka svojega utelešenja. Vendar je bila to »osebna milost«, ki je ni bilo mogoče posredovati; zdaj pa s tem maziljenjem prejme polnost daru Svetega Duha za svoje poslanstvo, ki ga bo kot glava posredoval svojemu telesu, ki je Cerkev, in vsakemu izmed nas. Zato je Cerkev novo »kraljevsko, preroško in duhovniško ljudstvo«. Hebrejski izraz »Mesija« in ustrezni grški izraz »Kristus« (Christós), ki se nanašata na Jezusa, pomenita »maziljeni«: maziljen je bil z oljem veselja, maziljen s Svetim Duhom. Naše ime »kristjani« bodo cerkveni očetje razložili v dobesednem pomenu: kristjani pomeni »maziljeni kot Kristus«.

V Svetem pismu je psalm, ki govori o odišavljenem olju, ki je bilo zlito na glavo velikega duhovnika Arona in je steklo do roba njegovega oblačila (prim. Ps 133,2). Ta pesniška podoba olja, ki teče navzdol, uporabljena za opis sreče skupnega življenja bratov, je postala duhovna in mistična resničnost v Kristusu in Cerkvi. Kristus je glava, naš veliki duhovnik, Sveti Duh je odišavljeno olje, Cerkev pa je Kristusovo telo, po katerem se širi.

Videli smo, zakaj Svetega Duha v Svetem pismu simbolizira veter in po njem ima tudi svoje ime: Ruah – veter. Dobro se je tudi vprašati, zakaj ga simbolizira olje in kakšen je lahko praktični nauk tega simbola. Pri maši na veliki četrtek, ko škof posveti olje, znano kot »krizma«, o tistih, ki bodo prejeli maziljenje pri krstu in birmi, pravi: »Maziljenje naj jih posveti, naj izgine spačenost prvega rojstva, naj postanejo tempelj tvojega veličastva in naj izžarevajo tebi prijetno, čisto življenje.« Gre za besede, ki se nanašajo na zapis svetega Pavla Korinčanom: »Za Boga smo namreč blag Kristusov vonj« (2 Kor 2,15). Maziljenje nam daje prijeten vonj. Oseba, ki z veseljem živi svoje maziljenje, ima vojn po Cerkvi, skupnosti, družini.

Vemo, da kristjani včasih žal ne širijo Kristusovega vonja, ampak slab vonj lastnega greha. In nikoli ne pozabimo: greh nas oddaljuje od Jezusa, greh nas spreminja v slabo olje. In hudič, tega ne pozabite, običajno vstopi skozi naše žepe – bodite previdni. To pa nas ne sme odvrniti od naše zavzetosti, da bi, kolikor je le mogoče in vsak v svojem okolju, uresničili to vzvišeno poklicanost biti prijeten vonj Kristusa v svetu. Kristusov vonj prihaja iz »sadov Duha«, ki so »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22).

To je rekel Pavel in kako lepo je najti osebo, ki ima te vrline: osebo z ljubeznijo, veselo osebo, osebo, ki ustvarja mir, velikodušno osebo, ki ni skopuška, dobrohotno osebo, ki vsakogar sprejme, dobro osebo. Lepo je najti dobro osebo, osebo, ki je zvesta, osebo, ki je krotka, ki ni ponosna … Če si prizadevamo gojiti te sadove in ko najdemo te osebe, potem bo nekdo, ne da bi se tega zavedali, začutil nekaj prijetnega vonja Kristusovega Duha okoli nas. Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga, da se bomo bolj zavedali svojega maziljenja, da nas je On mazilil.

vir:  Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: Neža Novak