Torek, 27. avgust 2024: Slepi vodnik

Slepi vodnik

Jezus se danes zopet obregne ob tiste, ki jim je pomembna zunanjost. Farizejem očita, da se na zunaj kažejo ljudem pravične, znotraj pa so polni hinavščine in nepostavnosti. Tako Jezus kritizira farizeje in pismouke, ker za božjo postavo skrivajo svojo pokvarjenost.

Ob vsem lahko rečemo, da Jezus pogled ves čas usmerja v notranjost. Nas same pa zanaša, da bi se sklicevali na zunanjost ali pa se za njo skrivali. Zunanjost je na nek način nepopolna, a hkrati potrebna. Za zunanjost je potrebno poskrbeti tako ali drugače. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Na to pa se Bog še posebej ozira. Zdi se, da Jezus v današnjem evangeliju poudarja, obrača pogled farizejev od kritike na ureditev h kritiki njihove notranje pokvarjenosti. Ve, da ga hočejo ujeti. Njihovo srce je pokvarjeno. Še tako dobra zunanjost, ne more ozdraviti pokvarjenega srca.

Mar nismo tudi sami večkrat podoben tem farizejem: toliko damo na svoj videz, na svoje dobro ime in svoj ugled…
Jezus pa nas vabi k čistemu notranjemu življenju, ki je brez sprenevedanja, in kjer sta doma veselje in mir.

Če ti nekaj prinaša mir, ki traja nekaj časa, je to dobro znamenje, znamenje, da je bil korak pravi. Mir, ki prinaša harmonijo, edinost, gorečnost, vnemo, to je pravi mir.

Mir, ki traja prinaša občutek, da smo v življenju na pravem mestu. Daje nekakšno “duhovno umirjenost”.  “Človek prepozna, da je našel, kar je iskal, ko njegov dan postane bolj urejen in se različna zanimanja vse bolj povezujejo, ko lahko vzpostavi ustrezno lestvico prioritet in vse to živi z neko lahkostjo.

Za vsakogar, ki sledi Jezusu Kristusu, je skrb za notranjost  temeljna notranja drža, iz katere izhajajo vse druge kreposti. Je dar Duha. Eden od načinov skrbi, ki je danes še kako potrebena, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot »pekel ali blagoslov«. Če živimo po notranjem vzgibu potem naš odnos do drugega vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto, izključuje pa polemiko in obsodbo. Žal, tudi kristjani v pogosto ravnamo popolnoma drugače.

Evangelij vabi, kliče k pravičnosti, usmiljenju in zvestobi. Pravi apostol je tak. Tudi ni pasiven ali  pa brezbrižen do zla in do tistih, ki ga vršijo. Je moder, dejaven v ljubezni in odgovoren.

Zato bodimo vredni pričevalci. Učimo se dobrohotnosti, usmiljenja in pravičnosti.

V Stari zavezi je pravičen – tisti, ki ne zavida in se ne jezi nad uspehi krivičnih, se ne maščuje z nasiljem, temveč vztraja v zvestobi Bogu. Psalm 37 to najbolje prikaže. »Ponižni pa bodo dedovali deželo, oživljali se bodo ob velikem miru… Pravični bodo deželo podedovali, za vedno bodo v njej prebivali.«

Večne domovine, Kraljestva, bodo deležni le tisti, ki so se z vsem srcem odpovedali oblasti, uspehu ter nasilju. Jezusov učenec ne hrepeni po posedovanju zemeljskega bogastva, ampak se zavzema za večno. Pravičnega poživlja vera v Boga, ki je usmiljen in milostljiv, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi. 

Jezus se predstavi kot edini pravi učitelj in vodnik: krotak, potrpežljiv, usmiljen, ne obsoja grešnikov, temveč le njihov greh; resnici ne odteguje ljubezni. Jezus je Kralj, je Mesija, ki ne vstopa v svoje mesto na izbranem konju, temveč sedeč na oslici.

Jezus pravičnost, usmiljenost, zvestobo ki jo živi sam, zahteva tudi od svojih učencev. Jezusov učenec na nasilje, na zlo in na sovraštvo odgovarja z ljubeznijo, molitvijo, blagoslovom in tako postaja sin nebeškega Očeta. To  je krepost notranje močnih, ne pasivnih in šibkih.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak