Sreda, 28. avgust 2024: Sam sem pobeljen grob

Sam sem pobeljen grob

Jezus me primerja pobeljenemu grobu. Navzven sem še kar. Uredim se, da bi zgledal svetel in privlačen, sprejemljiv za druge. Jezus me v trenutku sezuje vseh utvar in vasezaverovanosti v svojo večvrednost, namišljeno dobroto, pobožnost in poštenost. Prav žaljivo mi je slišati, da sem kot grob, prostor smrti in strupa.

Povabiti me hoče v zavedanje moje notranjosti. Iz nje namreč izvira pohlep, sovraštvo, zaničevanje, oholost, nasilje… Jezus joče, ko gleda, kaj počnem sam s seboj in z drugimi. Želi me prebuditi. Naloži si mojo hudobijo, strup in smrt. Na križu mi pokaže kaj delam iz sebe in iz drugih, ko verjamem zlu in hudobiji. Obuja me in želi biti moj dom. Tudi tvoj. Vsi eno.

Vsi se moramo prepoznati kot grešniki. Grešniki smo vsi. Pokvarjenci pa ne. Jezus je pokvarjencem govoril hinavci ali pobeljeni grobovi. Na zunaj se zdijo lepi, navznoter pa so polni mrtvaških kosti in razkroja. Pokvarjenec je tudi kristjan, ki se baha s tem, da je kristjan, vendar ne živi krščanskega življenja. Pokvarjeni kristjani ali pokvarjeni duhovniki naredijo veliko slabega Cerkvi, kajti ne živijo v evangeljskem duhu, temveč v duhu posvetnosti.

Bog vidi v notranjost. Bog vidi naše napore za dobro in ga prazna molitev in češčenje ne ganeta. Jezus je oster do pretvarjanja. Vabi nas k iskrenosti, ponižnosti in veri vanj.

Še tako lepe besede pokvarjenega človeka niso lepe. Ljudje nismo sestavljeni iz dveh kosov. Kar je v srcu, je tudi na jeziku, pa če se še tako pretvarjamo.

Gospod pa nam kaže pot ponižnosti. Jezus nam pravi, da tisto, kar je pomembno, je svoboda; da nam je dal odrešenje in ljubezen.  To je edina pot, da s sebe odstranimo egoizem, pohlep, napuh, nečimrnost, posvetnost. Ljudje, ki so grajali Jezusa so sledili veri kazanja ‘: videz, pretvarjanje … a znotraj so bili prazni.

Prosimo Gospoda, naj se ne utrudimo zavračati te ‘vere kazanja, zunanjosti, pretvarjanja’; naj hodimo tiho in delamo dobro, zastonj, kakor smo tudi zastonj prejeli našo notranjo svobodo; in naj On varuje to notranjo svobodo vsem nam.

Jezus ne prenaša hinavščine. Ne gre za žalitev, to je resnica. Na zunaj si popoln, celo poškrobljen s pravilnostjo, a znotraj si nekaj drugega.Hinavska drža prihaja od velikega lažnivca, hudiča. On je veliki hinavec in hinavci so njegovi dediči.

Hinavščina je jezik hudiča, je jezik zla, ki vstopi v naše srce in ga poseje hudič. Ni mogoče živeti s hinavskimi ljudmi. Jezusu hoče razkrinkati hinavščino. On ve, da ga bo ravno ta hinavska drža privedla v smrt, kajti hinavec ne razmišlja, ali uporablja upravičena sredstva ali ne, gre dalje. Obrekovanje? ‘Obrekujmo’. Lažno pričevanje? ‘Poiščimo lažno pričo.’

Kdo bi lahko rekel, češ pri nas pa  ni hinavščine. A to je napačno razmišljanje.

Hinavski jezik je običajen, je vsakdanji. Kazati se na en način in biti na nek drug. V boju za moč, na primer, zaradi zavisti in ljubosumja se kažeš na en način, znotraj pa je strup, ki ubija, kajti hinavščina vedno ubija, vedno, slej ali prej ubije.

Od takšne drže je treba ozdraveti. A kaj je zdravilo. Odgovor je povedati resnico pred Bogom. Pomeni obtožiti samega sebe. Mi se moramo naučiti, da sebe obtožimo: ‘To sem storil, tako mislim, zlobno … sem zavisten, rad bi uničil tistega …’ Kar je notri, naše, in to povedati pred Bogom. To je duhovno urjenje, ki ni splošno, ni običajno, a se v njem trudimo, kajti hudič seje hudobnost. In reči Gospodu: ‘Glej, Gospod, kakšen sem!’ In to povedati s ponižnostjo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak