Papeževa kateheza: Morja in puščave naj ne bodo pokopališča, ampak kraji svobode in bratstva.

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 28. avgusta 2024, je bila namenjena migrantom, ki bežijo pred vojno, nasiljem, preganjanji in naravnimi nesrečami ter iščejo kraj, kjer bi lahko živeli mirno in varno. Papež je izpostavil, da je tem našim bratom in sestram treba pomagati in jih zaščititi. Pozval je, naj združimo moči, da morja in puščave ne bodo pokopališča, ampak kraji, kjer lahko Bog odpre poti svobode in bratstva.

Svetopisemski odlomek: Ps 107,1.4-6

Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober,
ker na veke traja njegova dobrota.
Blodili so po puščavi, po pustinji,
poti do naseljenega mesta niso našli.
Bili so lačni, predvsem pa žejni,
njihova duša v njih je omagala.
V svoji stiski so vpili h Gospodu,
iz njihovih nadlog jih je rešil.

Kateheza: Morje in puščava

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes se želim skupaj z vami ustaviti in pomisliti na ljudi, ki – tudi v tem trenutku – prečkajo morja in puščave, da bi prišli v deželo, kjer bi lahko živeli v miru in varnosti.

Morje in puščava. Ti dve besedi se ponavljata v mnogih pričevanjih, ki jih prejemam tako od migrantov kot ljudi, ki jim pomagajo. Ko rečem »morje«, v kontekstu migracij mislim tudi na ocean, jezero, reko in vse nevarne vodne površine, ki so jih mnogi bratje in sestre po vsem svetu prisiljeni prečkati, da bi dosegli svoj cilj. In »puščava« niso le sipine in pesek ali kamni, ampak tudi vsa tista nedostopna in nevarna območja, kot so gozdovi, džungle, stepe, kjer migranti hodijo sami, prepuščeni sami sebi. Migranti, morje, puščava. Današnje migracijske poti so pogosto zaznamovane s prečkanjem morij in puščav, ki so za mnoge, premnoge ljudi, smrtno nevarne. Zato se danes želim ustaviti pri tej drami, tej bolečini. Nekatere od teh poti poznamo bolje, saj so pogosto v središču pozornosti; druge, večina, pa so malo znane, vendar nič manj uporabljene.

Večkrat sem govoril o Sredozemlju, ker sem rimski škof in ker je simbolično: mare nostrum, kraj komunikacije med narodi in civilizacijami, je postal pokopališče. Tragedija pa je, da bi lahko rešili mnoge, večino teh mrtvih. Jasno je treba povedati: obstajajo tisti, ki si z vsemi sredstvi sistematično prizadevajo zavrniti migrante. In ko se to počne zavestno in odgovorno, je velik greh. Ne pozabimo, kaj pravi Sveto pismo: »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj,« (2 Mz 22,20). Sirota, vdova in tujec so ubogi par excellence, ki jih Bog vedno brani in prosi, da jih branimo.

Tudi nekatere puščave žal postajajo pokopališča migrantov. Tudi tu pogosto ne gre za »naravno« smrt. Ne. Včasih jih pripeljejo v puščavo in jih tam zapustijo. Vsi poznamo fotografijo Pata z ženo in hčerko, ki sta v puščavi umrli zaradi lakote in žeje. V dobi satelitov in dronov obstajajo moški, ženske in otroci migranti, ki jih nihče ne sme videti, skrivajo jih. Samo Bog jih vidi in sliši njihov krik. To je krutost naše civilizacije.

Tudi morje in puščava sta svetopisemska kraja, ki imata simbolno vrednost. Sta zelo pomembni prizorišči v zgodbi o eksodusu, veliki selitvi ljudstva, ki ga je Bog po Mojzesu vodil iz Egipta v obljubljeno deželo. Ti kraji so priča drami ljudi, ki bežijo pred zatiranjem in suženjstvom. So kraji trpljenja, strahu, obupa, hkrati pa so kraji prehoda k osvoboditvi, odkupitvi, svobodi in izpolnitvi Božjih obljub (prim. Poslanica za svetovni dan migrantov in beguncev 2024).

Nek psalm, nanašajoč se na Gospoda, pravi: »Čez morje je vodila tvoja pot, tvoja steza čez velike vode, a tvojih sledov ni bilo mogoče spoznati« (Ps 77,20). Drugi pa poje takole: »Vodil je svoje ljudstvo skozi puščavo, ker na veke traja njegova dobrota« (Ps 136,16). Te svete besede nam pravijo, da Bog, da bi spremljal ljudstvo na poti svobode, sam prečka morje in puščavo. Bog ne ostane na razdalji, ampak deli dramo migrantov. Bog je z njimi, trpi z njimi, joka in upa z njimi, z migranti. Prav je, da danes pomislimo: Gospod je z našimi migranti v mare nostrum. Gospod je z njimi, ni s tistimi, ki jih zavračajo.

Bratje in sestre, v eni stvari se lahko vsi strinjamo: današnji migranti ne bi smeli biti v teh smrtonosnih morjih in puščavah, a žal jih je tam veliko. Vendar tega ne bomo dosegli z bolj restriktivnimi zakoni, z militarizacijo meja in z zavračanjem. To bomo dosegli s širjenjem varnih in zakonitih dostopnih poti za migrante, z omogočanjem zatočišča tistim, ki bežijo pred vojno, nasiljem, preganjanjem in različnimi nesrečami; to bomo dosegli z vsestranskim spodbujanjem globalnega upravljanja migracij, ki temelji na pravičnosti, bratstvu in solidarnosti. In s skupnimi močmi v boju proti trgovini z ljudmi, da bi ustavili kriminalne trgovce z ljudmi, ki neusmiljeno izkoriščajo nesrečo drugih.

Dragi bratje in sestre, pomislite na mnoge tragedije migrantov, koliko jih umre v Sredozemlju. Pomislite na Lampeduso, Crotona. Na koncu bi želel izraziti zahvalo in izpostaviti prizadevanje mnogih dobrih samarijanov, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo pomagati in reševati ranjene in zapuščene migrante na poteh obupanega upanja po vseh celinah. Ti pogumni moški in ženske so znamenje človečnosti, ki se ne pusti okužiti z zlobno kulturo brezbrižnosti in odmetavanja. Kar ubija migrante, je naša brezbrižnost in drža odmetavanja. Kdor ne more biti »v prvi vrsti« kot oni – mislim na mnoge, ki so v prvi liniji, Mediterranea Saving Humans in mnoga druga združenja – pa ni izključen iz tega boja za civilizacijo: obstaja veliko načinov, kako prispevati, predvsem z molitvijo. Sprašujem vas: ali molite za migrante, ki prihajajo na naše ozemlje, da bi si rešili življenje?

Dragi bratje in sestre, združimo svoja srca in moči, da morja in puščave ne bodo pokopališča, ampak kraji, kjer lahko Bog odpre poti svobode in bratstva.

vir: Vatican News

foto: Vatican Media

obj.: Neža Novak