Sobota, 31. avgust 2024: Najem delavcev za delo v vinogradu

Najem delavcev za delo v vinogradu

Današnji evangelij pripoveduje priliko o delavcih, ki jih je za en dan poklical gospodar vinograda. S pomočjo te pripovedi nam Jezus pokaže na presenetljiv način delovanja Boga, ki ga predstavljata dve gospodarjevi drži: klic in plačilo.

Najprej: klic. Petkrat je šel gospodar vinograda na trg in poklical, da bi delali zanj. Ganljiva je podoba tega gospodarja, ki gre večkrat na trg in išče delavce za svoj vinograd. Ta gospodar predstavlja Boga, ki kliče vse in ki vedno kliče, ob kateri koli uri. To je način Boga, ki smo ga tudi mi poklicani sprejeti in posnemati. On ni zaprt v svoj svet, ampak hodi nenehoma iskat. Nenehoma išče ljudi, kajti hoče, da ni nihče izključen iz njegovega načrta ljubezni.

Tudi naše skupnosti so poklicane, da ponudijo vsem besedo zveličanja, zaradi katere je Jezus prišel, da bi jo prinesel. Skupnost ne sme biti zaprta vase. Mora oznanjati, če hoče biti Kristusova, ker Bog ljubi.

Druga gospodarjeva drža, ki predstavlja tisto Božjo, je njegov način, kako poplača delavce. Kako plača Bog? Gospodar se je dogovoril za en denarij s tistimi, ki jih je zjutraj zaposlil. Tistim, ki so se nadalje pridružili, je pa rekel: ‘Kar je prav, vam bom dal’. Ob koncu dneva je gospodar vinograda zapovedal dati vsem isto plačilo, to je en denarij. Bog vedno plača največ, nikoli ne plača na pol. Plača vse. Iz tega se razume, da Jezus ne govori o delu in o pravičnem plačilu, ki je pač drug problem, ampak o Božjem kraljestvu ter o dobroti nebeškega očeta, ki nenehoma išče človeka ter plača največ in to vsem.

Bog namreč ravna tako, da ne gleda na čas in na rezultate, temveč gleda na razpoložljivost ter na velikodušnost, s katerima vstopimo v njegovo službo. Njegovo delovanje je več kot pravično, saj gre onkraj pravičnosti in se razodene v milosti. Vse je milost. Naše zveličanje je milost. Naša svetost je milost. S tem, ko nam podarja milost, nam deli več kot si zaslužimo. In tako tisti, ki presoja s človeško logiko, torej s tisto glede zaslug, ki smo si jih pridobili s svojimi zmožnostmi, se kot prvi znajde na zadnjem mestu.

Zapomnimo si, kdo je bil prvi svetnik v Cerkvi, ‘dobri desni razbojnik’ob Jezusovem križu. Nebo je dosegel  v zadnjem trenutku svojega življenja. To je milost, takšen je Bog z vsemi nami. Tisti, ki skuša misliti na svoje zasluge, pogreši, kdor pa s ponižnostjo zaupa Očetovemu usmiljenju kot zadnji, kot dobri razbojnik, postane prvi.

Jezusov način ravnanja nam je zelo jasen, a kljub temu se nam ponavlja vedno isti pomislek: kako je lahko hišni gospodar tako nepravičen, da so vsi dobili enako, pa čeprav so eni delali 12 ur in drugi samo eno uro?  Pomislek je razumljiv, ker razmišljamo v logiki “zaslug“, torej, koliko si kdo zasluži za svoje delo. Ves svet tako deluje in vsi vemo, da če več delaš si pač več zaslužiš.

Morda bi se nam celo zdelo potrebno Jezusa opomniti, naj drugič ne uporabi v svoji priliki kategorij, kot so delo, plačilo, urna postavka, … ker tega pač v logiki današnje ekonomije ne bomo razumeli. No, morda pa je ravno to potrebno, da nas “uščipne“ in tako naredi pozorne za resnico, ki nam jo pripoveduje. Namreč, v priliki ne gre za to, koliko si kdo za svoje delo zasluži, ampak koliko tisti, ki ima, zastonj podari od svojega.

Nebeškega kraljestva si namreč ne moremo zaslužiti. Bog nam ga daje zastonj. In Bog ga želi podariti zastonj vsakemu, tako tistemu, ki vse življenje izpoveduje svojo vero in živi po zapovedih kot tudi tistemu, ki se zadnjo uro življenja obrne k Bogu. Bog je pač velik, usmiljen in ljubezniv in nikogar ne zapusti. Če se torej usajam, češ, kako se lahko Bog usmili nekoga, ki je samo uro bil njegov, jaz pa sem vse življenje delal Zanj, tega ne počnem iz občutka pravičnosti, ampak iz zavisti in “hudobnega srca“.

Sveta Marija naj nam pomaga vsak dan začutiti veselje in začudenje nad tem, da nas Bog kliče delati zanj na njegovi njivi, ki je svet, v njegovem vinogradu, ki je Cerkev in da bi imeli kot edino plačilo Jezusovo ljubezen in prijateljstvo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak