Sobota, 7. september 2024: Sobota, ko učenci smukajo klasje

Sobota, ko učenci smukajo klasje

Vsake toliko slišim kakšnega pubertetnika, pa tudi odraslega, da postreže s tistim znanim: “Pravila so za to, da se kršijo!” Me pojezi. Ni res – je že prav, da se pravila spolnjujejo. Ampak po pameti. Da se ne pozabi, zakaj so. Da ne postanejo pomembnejša od ljudi. Da ne uničijo tistega, kar naj bi ščitila in zagotavljala.

Tipičen primer je zame “nedeljska zapoved” – da je treba v nedeljo k maši. Težko je kaj slabše, kot da kristjani višek svojega življenja v veri “opravljajo” s kislim obrazom in naveličano.

Kristjani se moramo stalno truditi, da smo kritični do neživljenskih in omejujočih norm, zapovedi, pravil in metod, ki se tako ali drugače sčasoma prislinijo naši veri. Da jih znamo pospraviti na smetišče zgodovine še preden začnejo delati očitno škodo.

Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.

Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.

Če se ob tem evangeliju ustavim ob svoji duhovniški poti lahko rečem, da se sam vedno sprašujem, kdaj križam Jezusa. Tega ne želim, zato mi je prva in najpomembnejša stvar v mojem življenju in duhovništvu: Resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, je moje prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi ampak resnica. Drugo je: Izpolniti božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi ugaja ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo, pa je: Ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.

V tej luči sem vedno želel graditi naše odnose in ustvarjati živo občestvo. Pri tem vedno naletim na lastne omejenosti

Rad bi, da bi živeli polno, da bi se resnično veselili poti za Jezusom, da bi rasli iz resnice Evangelija in verjeli v lepoto življenja v živem občestvu Cerkve. Bogu sem hvaležen za dar duhovništva, da mu lahko služim.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak