Nedelja, 8. september 2024: 23. navadna nedelja

23. navadna nedelja

Iz evangelija izvemo, da je Jezus ozdravil gluhega človeka, ki je tudi težko govoril. Samo dejanje, ki ga je Jezus v ta namen storil, se zdi nenavadno, kot kakšna čarovnija. Vemo pa, da Jezus ne dela čudežev kot tisti, ki maha s čudežno paličico ali tleska s prsti.

Bolj od tega pljunka, dotikanja s prsti ušes in jezika, je pomembno nekaj drugega.

Prvo je Jezusov vzdih in pogled proti nebu. To pomeni, da se je Jezus kot tisti, ki prihaja iz nebes. Poistovetil s trpljenjem ljudi tako, da je soudeležen pri njihovih nesrečah in te nesreče prevzema nase. Evangelist Matej o tem lepo pravi: »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.«

Drugo, na kar moramo biti ob tem čudežu pozorni je stanje gluhega človeka. Gluh človek je izoliran od okolice. Ljudje okoli njega se ga naveličajo, ker mu morajo neštetokrat povedati isto stvar. Samega gluhega pa gluhota sili k sumničenju, da ljudje okrog njega o njem slabo govorijo, da se mu posmehujejo. Tudi zaradi tega se gluhi človek umika okolici.

Tretje, na kar smo pozorni, pa je Jezusova beseda »Efeta« – odpri se! Efeta je aramejska beseda; Jezus je govoril aramejsko. Prvi kristjani so razumeli, da se ta beseda ne nanaša samo na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se je dotaknil njegovih ušes in ust in rekel: »Efeta, odpri se!« Danes je obred nekoliko spremenjen, vendar pomeni isto: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje Boga, za življenje, ki ti ga daje Bog. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo in tudi srce govori. To je del našega splošnega prepričanja in je izraženo v mnogih izrazih naše vsakdanje govorice. Ali ne rečemo o človeku, da ima »odprto srce« ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je zaprto za sočloveka in za sleherno sočutje.

Efeta – odpri se, je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku, ne samo telesno gluhemu in nememu. To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za svojo okolico, za potrebe drugih. In če to obrnemo še na naš odnos do Boga, je to povabilo k poslušanju Božje besede, ki nam je posredovana in želi vstopiti v naše življenje, da ga oblikuje. Vera se hrani iz poslušanja Boga. Brez globoke poslušnosti srca, vera sploh ni mogoča. Danes številni ljudje opravičujejo svojo nevero, rekoč, da je vera dar, ki ga pač niso prejeli. Preden je človek o tem prepričan, pa naj se le vpraša, ali je sploh kdaj dal Bogu resnično priložnost, da bi mu spregovoril – ali mu je odprl srce? Ali mi kdaj rečemo Gospodu, kakor je rekel deček Samuel: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!«

Seveda pa so tudi trenutki, ko je gluhota potrebna. Vsaka stvar je kdaj za nekaj dobra, sicer je ne bi bilo. Tudi gluhota je od Boga. Kdaj je gluhota dobra? Kadar nas kdo užali ali govori slabo o nas. Pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da sedejo v naše srce in ga bremenijo. Eden od psalmistov je izrekel naslednje besede, ki jih Cerkev polaga na usta Jezusu na križu: »Jaz sem kakor gluh, ne slišim, kakor mutec, ki ne odpira svojih ust« .

Samo tako se naredi konec zlu. Koliko zla je manj v naših okoljih, v družinah, preprosto zato, ker pustimo besedam, ki niso izraz ljubezni, ampak sovraštva, jeze in zamer, da padejo v prazno, se pravi, da jih preslišimo. Tovrstna gluhost je velik Božji dar.

Še ena gluhost zelo dobro dene. Te gluhosti bi nas lahko naučili menihi ali redovnice, ki živijo v zaprtih samostanih in večino svojega življenja preživijo v tišini. Pravijo, da so gluhi zato, da bi bolje slišali. Kako je pomembno, da slišimo tisto, kar je zares treba slišati in da ne slišimo tistega, kar spušča umazanijo na srce. Danes veliko govorimo o onesnaževanju okolja. Med oblikami onesnaževanja je tudi onesnaževanje s hrupom.

Vsi vemo, za kaj gre. Nekoč je Mojzes rekel ljudstvu: »Molče poslušaj, Izrael!«

Evangelij se konča z navdušeno pohvalo, ki jo je Jezusu dala množica: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo!«

Dodajmo še svojo pohvalo: »Evangelij vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, ko je dobro, da slišijo in napravi gluhe tiste, ki nas kdaj poslušajo, pa je bolje, da nas ne slišijo!«

—-

Evangeljski odlomek nam danes pripoveduje zgodbo o Jezusovem čudežu ozdravljenja, ko je
gluhonememu vrnil sposobnost govora. »Efeta« – »Odpri se«.
Dovolite mi, da na to besedo naslonim današnje razmišljanje. »Odpri se«. Čeprav evangelij
govori o tem, kako naj bi Jezus s to besedo »odprl« ušesa gluhemu in mu razvezal jezik, v resnici  pomeni ta beseda še veliko več. Ljudje smo pogosto kakor školjke zaprti sami vase. Morda zaradi rane, ki nam jo je kdo povzročil, pa se bojimo, da bi se to ponovilo in se raje zapremo pred ljudmi, kot pa da bi tvegali, da nas ranijo še enkrat. Morda zaradi karakterja, ki smo ga s seboj prinesli na svet. Morda pa kdaj tudi čisto preprosto zaradi lenobe, ki nam znova in znova ponavlja, da se je bolj prijetno zapirati v svoj svet, kakor pa se ukvarjati s reševanjem težav drugih ljudi. Kakršenkoli  je že razlog, daljnoročno zapiranje vase človeku ne prinaša sreče. Odtujuje ga od njegovih bližnjih, razdira njegove vezi z ljudmi in ga s časoma povsem osami. Morda se sliši še tako absurdno, a vendar nas na nek način vase zapirajo celo sredstva, ki so  sama po sebi namenjena komunikaciji, pogovoru. Morda ste se tudi vi že nasmejali, morda celo zgrozili, ko ste v restavraciji pri sosednji mizi zagledali štiri ljudi, ki so sicer sedeli za isto mizo, pa se  kljub temu ukvarjali vsak s svojim telefonom, drug drugemu pa niso namenili niti besede. Morda ste videli otroke, ki se med seboj skorajda ne pogovarjajo več, kaj šele, da bi se skupaj igrali,  dejansko pa neprestano pošiljajo razna sporočila na socialna omrežja in spremljajo navidezne  »prijatelje« širom zemeljske oble, ne vedoč ali ti ljudje dejansko sploh obstajajo. Nezavedno se vsi ti ljudje, skriti za fasado elektronskega profila, zapirajo pred resničnim svetom, čeprav imajo o sebi  vtis, da so s svetom povezani bolj kot kadarkoli prej. Živeti v navideznem svetu je lažje: lažje  kontroliraš svojo podobo, ki jo sporočaš elektronski javnosti; lažje se umakneš, če ti dogajanje ni všeč; lažje s skriješ, ko postane vroče. Z drugo besedo: vsa ta sredstva ti omogočajo anonimnost in  ustvarjajo določeno distanco, razdaljo med teboj in realnimi problemi drugih ljudi. Ali še drugače:  Zapirajo te pred svetom.
Kaj pa če danes Gospod nam govori: »Efeta« – »Odpri se«. Odloži svoj telefon in se zazri v oči sočloveka. Morda boš v njih odkril lesk, ki ga ekran ne pokaže. Morda boš začutil njegovo resnično stisko, ki te bo nagovorila, da boš iztegnil roko in ponudil pomoč. Morda se boš začudil, ko boš odkril, da se sogovornik v resnici smeji veliko lepše, kot smeškoti, smileyi na zaslonu. In takrat boš spoznal, da je v resnici lepo živeti. Da je povsem nekaj drugega, če svet opazuješ od blizu, kakor pa skrit za zaslonom svojega telefona. Drži: v resničnem svetu si bolj ranljiv, izpostavljen; ampak le tako boš v resnici živel. Ne boš več le opazovalec, ampak akter. In to je neskončno več. To je resnično življenje.
Ob koncu, vendarle še pojasnilo: Osebno nimam nič proti telefonom,
internetu ali računalnikom. Tudi sam uporabljam vse to. Težava nastopi, ko nam te stvari začnejo nadomeščati resnične, pristne človeške odnose. Kot pri vseh stvareh na svetu je torej tudi tu potrebna prava mera in prava pamet. Naj nam jo vsem Gospod nakloni ravno toliko, kot jo potrebujemo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak