Ponedeljek, 9. september 2024: Ozdravljen mož s suho roko

Ozdravljen mož s suho roko

Sobota je bila za Izraelce dan hrepenenja in želje po Bogu. Bila jim je kot obljubljena dežela, v kateri je obilica življenja ali kot vrnitev v izgubljeni raj, ki si ga človek želi, a ga ne more doseči. Ves teden je bil naravnan k soboti, ko naj bi človek počival in okušal Božje delo. Z eno besedo: to, kar si najbolj želi človeško srce, je Izraelcem pomenila sobota. Niti na misel jim ni prišlo, da bi v soboto delali kaj prepovedanega.

Zdaj pa pride ta Nazarečan s svojimi učenci in se meni nič, tebi nič, postavi nad soboto. Kakšno opravičilo ima za to?

Jezus sam je izpolnitev vseh tistih hrepenenj, ki jih je Izraelcem predstavljala sobota. Obljubljena dežela, izgubljeni raj, se pravi polnost Božjega življenja, je zdaj prišla k ljudem kot dar. Ali naj zaradi starodavnih predpisov daru ne sprejmejo? Saj so vendar predpisi in zakoni dani v dobro človeku, ne pa v njegovo škodo.

Jezus je pokazal, da je prišlo Božje kraljestvo. Težko pričakovani dar je prišel do človeka. Ali naj ga ne sprejme, se ga ne veseli, ga ne uživa?

V današnjem evangeliju vidimo, da tega daru ni lahko sprejeti.

Pred nami je mož s suho roko. Suha roka je brez življenjske moči. Ne more se odpreti in sprejeti daru, ne more ga ohraniti in deliti z drugimi. Odkar smo zaradi satanove laži stegnili roko po drevesu dobrega in hudega, smo zaprti v svoji lažni samozadostnosti. Suha roka je podoba našega trdega, neobčutljivega in nezaupljivega srca.

“Iztegni roko!” je vzkliknil Jezus. Vse njegovo delo je naravnano k temu: želi nam ozdraviti roko, da bo lahko sprejela dar življenja.

Pri tem čudežu gre za življenje ali smrt: “Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?” Če nas Jezus ozdravi, smo rešeni; če ne, je kakor bi nas usmrtil, kajti pustil bi nas v smrti. Ni dovolj, da nam daje dar, ozdraviti nam mora tudi roko, da bomo dar mogli sprejeti. Sicer bo padel na tla. Ko nam ozdravi roko, nam v resnici prebudi željo, da si dar zaželimo.

Človek, ustvarjen za ljubezen, je po svoji naravi želja. Vedno mu manjka bistveno. To, kar sam proizvede, ga ne zadovolji. Ker je ustvarjen za drugega, ga ne more proizvesti, ampak ga lahko le sprejeme. Želja ničesar ne stori, toda more sprejeti vse, tudi Boga. Vzeti človeku željo je kot odrezati ptiču peruti.

Jezus je s čudežem,  roko osvobodil bolezni in tako pokazal, pot svobode in pot upanja. Svoboda in upanje sta vedno povezana. Kjer ni upanja, tudi ne more biti svobode. Jezus je s svojim dejanjem človeka osvobodil in naredil življenje novo. Prav to pa je tudi povod za naše upanje. To upanje ne razočara, kajti On je zvest, ne more zatajiti samega sebe.

Žalostno je videti ljudi brez upanja. Človek, ki pride do konca življenja z upanjem, je tisti, ki se oprijema Jezusa Kristusa. Božje ljudstvo potrebuje, da zlasti mi duhovniki dajemo to znamenje upanja v Jezusa, ki vse dela novo, da ga živimo.

Gospod, ki je upanje slave, ki je središče, ki je celota, naj nam pomaga na tej poti dajanja upanja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: PixaBay

obj.: Neža Novak