V zakonu nosimo bremena drug drugega – tudi finančna

Jezus je ljudem veliko govoril v prilikah. Presenetljivo veliko je govoril o denarju, oziroma točneje, o odnosu do njega. To je bila zanj očitno zelo pomembna tema. Dobro pozna človeka, kako se lahko naveže na denar, da prevzame vse njegove misli in srce ter postane njegov malik. V takem človeku ni več prostora za Boga.

V eni od prilik se dotakne tudi razlik v plačilu za opravljeno delo. Razlike v plačah so dejstvo in s tem se srečujemo tudi v zakonu. Na žalost so te razlike prevečkrat povod za primerjanje in pritoževanje, podobno kot v Jezusovi priliki, kjer oskrbnik vsem delavcem dodeli enako plačilo, čeprav so nekateri delali ves dan, drugi pa le par ur. Vsekakor je tu pomembna razlika: oskrbnik ne bogati na račun delavcev, ko da vsem enako, ampak gre v svoj račun. Delavci pa se še kar primerjajo in pritožujejo.

Takšna primerjanja so še posebej boleča, če mož ali žena godrnjata nad plačo drug drugega: »Jaz plačujem več položnic s svojega računa kot ti. Zahtevaj višjo plačo v službi, ali pa manj zapravljaj …!«

Zakonca ne bi smela nikoli pozabiti, da sta »eno« tudi v financah. Kar zaslužita za preživetje, ni last enega ali drugega, ampak njuna skupna last. “Drug drugega bremena nosíte in tako spolnite Kristusovo postavo,” pravi apostol Pavel v pismu Galačanom (Gal 6,2). To velja tudi za vprašanje prihodkov in stroškov. V kolikor je kdo v službi res izkoriščan, pa je edino primerno, da v svojem sozakoncu dobi podporo, da se z njegovo pomočjo v službi postavi zase.

Foto: wayhomestudio, Freepik

Obj.: L. M.