Odkrivanje Stvarnika v stvarstvu

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1). Ob tej misli me prevzame občudovanje. Kljub temu so poganski filozofi trdo delali, da bi razložili naravo ločeno od Boga.

Nobeden od njihovih intelektualnih sistemov pa ni ostal trden in neomajen. Vsakega je razveljavil njegov naslednik. Zakaj bi se trudili, da bi jih zavrnili? Drug drugega lahko uničijo čisto sami.

Tisti, ki so bili preveč nevedni, da bi se povzpeli do spoznanja Boga, niso mogli dovoliti, da je rojstvu vesolja predsedoval inteligentni Vzrok. To je bila glavna napaka, zaradi katere so imeli žalostne posledice.

Nekateri so se obrnili k povsem materialnim načelom in pripisali nastanek vesolja prvinam sveta. Drugi so si predstavljali, da atomi in nedeljiva telesa, molekule in kanali tvorijo s svojo združitvijo naravo vidnega sveta – vsi sami. Atomi, ki se ponovno združujejo ali ločujejo, proizvajajo rojstva in smrti, so rekli, in najtrpežnejša telesa dolgujejo svojo konsistenco samo moči medsebojnega oprijema.

To je prava pajkova mreža, ki so jo spletli ti pisci, ki so nebu, zemlji in morju dali tako šibak izvor in tako malo doslednosti! Zakaj? Ker niso vedeli, kako reči: “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.”

Prevarani s svojim inherentnim ateizmom so menili, da nič ne upravlja ali vlada vesolju in da je vse prepuščeno naključju. Da bi nas torej obvaroval pred to zmoto, svetopisemski pisec o stvarjenju že od svojih prvih besed razsvetli naše razumevanje z Božjim imenom: »V začetku je Bog ustvaril.«

Kako veličasten red! Pisatelj najprej ugotovi, da je bil začetek, da ne bi kdo mislil, da svet nikoli ni imel začetka. Nato doda »ustvaril«, da bi pokazal, da je bilo ustvarjeno le zelo majhen del Stvarnikove moči.

Lončar, potem ko je z enako muko izdelal veliko število posod, ni izčrpal ne svoje umetnosti ne svojega talenta. Na enak način je Stvarnik vesolja – čigar ustvarjalna moč, ki še zdaleč ni omejena z enim svetom, lahko segala v neskončnost – potreboval samo impulz svoje volje, da bi ustvaril neizmernost vidnega sveta.

“V začetku je Bog ustvaril.” To je On — Narava, ki vse da, Dobrota brez mere, Objekt ljubezni za vsa bitja, obdarjena z razumom, Lepota, ki si jo najbolj želimo, Izvor vsega, kar obstaja, Vir življenja, intelektualna Luč, nepredirna Modrost – on je tisti, ki je »v začetku ustvaril nebo in zemljo«.

Prav tako si nihče ne sme zaman predstavljati, da svet nima konca. »Kajti ta svet v sedanji obliki mineva« (1 Kor 7,31). In »nebo in zemlja bosta prešla« (Mt 24,35).

Kar se je pravočasno začelo, se bo pravočasno končalo. Če je bil začetek, ne dvomite, da bo nekoč tudi konec.

Kakšne koristi so potemtakem matematika, fizika in zelo znana astronomija – in kako naporna nečimrnost postanejo – za tiste, ki si ne morejo predstavljati, da mora celota, katere deli so podvrženi propadanju in spreminjanju, nujno končati tako, da se podredi usoda njegovih delov? Toda »njihovo razmišljanje je postalo nesmiselno in njih nespametno srce je potemnelo. Čeprav so trdili, da so modri, so postali bedaki« (Rim 1,21-22). Ker jasno vidijo znanost, so si kljub temu namerno zatiskali oči pred spoznanjem resnice.

Takšni ateisti lahko merijo razdalje zvezd in jih opišejo, lahko natančno opazujejo potek zvezd, njihova stalna mesta, njihove deklinacije, njihov povratek in čas, ki ga vsaka potrebuje, da naredi svojo revolucijo. Toda odkrili so vse razen ene stvari: dejstva, da je Bog Stvarnik vesolja in da bo na koncu On pravični sodnik, ki bo vsa človekova življenjska dejanja nagradil po zaslugah.

sveti Bazilij Veliki, škof

foto: Canva

uredila in obj.: Neža Novak