Četrtek, 3. oktober 2024: Poslanstvo dvainsedemdeseterih

Poslanstvo dvainsedemdeseterih

Današnji evangeljski odlomek predstavlja Jezusa, ko pošilja v poslanstvo dvainsedemdeset učencev, ki so še poleg dvanajsterih. Število dvainsedemdeset najverjetneje nakazuje na vse narode. Kajti v Prvi Mojzesovi knjigi je omenjenih 72 različnih narodov. Tako je to pošiljanje predpodoba poslanstva Cerkve, da oznanja evangelij vsem ljudem. Tem učencem Jezus pravi: ‘Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev’.

Ta Jezusova prošnja je vedno veljavna. Vedno moramo moliti ‘Gospodarja žetve’, torej Boga Očeta, da pošlje delavce delat na svojo njivo, ki je svet. Vsakdo izmed nas mora to storiti z odprtim srcem, z misijonarsko držo. Naša molitev se ne sme omejevati samo na naše potrebe, naše nuje. Molitev je zares krščanska, če ima tudi univerzalno razsežnost.

Med pošiljanjem dvainsedemdesetih jim Jezus da natančna navodila, ki izražajo značilnosti poslanstva. Prvo smo že videli: ‘molite’; druga je ‘pojdite’; in zatem: ‘ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe’; ‘recite: ›Mir tej hiši!‹’; ‘ostanite v tej hiši’; ‘ne prehajajte iz hiše v hišo’; ‘ozdravljajte bolnike in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo‹’; in če vas ne sprejmejo, pojdite na trge in poslovite se. Ti ukazi kažejo: da je poslanstvo utemeljeno na molitvi; da je potujoče, ni statično; da zahteva nenavezanost in uboštvo; da prinaša mir in ozdravljenje, ki sta znamenji bližine Božjega kraljestva, gre za oznanjevanje in pričevanje; da zahteva tudi evangeljsko iskrenost in svobodo iti proč, s katero se nakaže odgovornost, če je zavrnjeno sporočilo zveličanja, toda brez obsodb in prekletstev.

Če je poslanstvo Cerkve živeto na ta način, bo zanj značilno veselje. Kako se zaključi ta odlomek? ‘Dvainsedemdeseteri so se vrnili polni veselja’, pripomni evangelist. Ne gre za kratkotrajno veselje, ki izhaja iz uspeha poslanstva, temveč nasprotno za veselje, ki je zakoreninjeno v obljubi, kot pravi Jezus: ‘ker so vaša imena zapisana v nebesih’. S tem izrazom misli na notranjo in neuničljivo veselje, ki izhaja iz zavesti, da so bili od Boga poklicani hoditi za njegovim Sinom. Torej veselje, da so njegovi učenci. Danes lahko pomisli na ime, ki ga je prijel na dan krsta; to ime je ‘zapisano v nebesih’, v srcu Boga Očeta. In veselje nad tem darom napravlja vsakega učenca za misijonarja, torej tistega, ki hodi v družbi Gospoda Jezusa, ki se od Njega uči brezpogojno použivati se za druge, osvobojen samega sebe in svojega imetja.

Prosimo za materinsko varstvo Sveto Marijo, da naj podpira v vsakem kraju poslanstvo Kristusovih učencev, torej poslanstvo oznanjevanja vsem, ki jih Bog kliče in hoče rešiti ter nas kliče, da se pridružimo njegovemu kraljestvu.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak