Kakšno zvezo ima cesarjeva podoba na denarju z Božjo na človeku?

Jezusov poziv – dati cesarju, kar je cesarjevega – razumemo v luči, da živimo v državi, za katero moramo plačevati davke. Ne glede na to, koliko je oblast demokratična ali avtoritarna, koliko ljudem daje, ali zgolj jemlje, Jezusovo naročilo velja za vse okoliščine: treba je oblast spoštovati in plačevati davke.

Vendar pa se Jezus ni ustavil pri tem, ampak je naredil pomembno ločnico: “Dajte Bogu, kar je Božjega!” In kaj je Božjega? Praktično vse, saj je On vse ustvaril. Zavedati se moramo, da brez njega dobesedno nič ne bi obstajalo: “kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, najsi bodo prestoli ali gospostva ali vladarstva ali oblasti: vse je ustvarjeno po njem in zanj. In on je pred vsem in vse ima v njem svoj obstoj,” je razložil apostol Pavel (Kol 1,16-17).

Izmed vsega ustvarjenega pa najbolj Božjo podobo nosi človek. To lahko razberemo iz celotnega Svetega pisma. Darovati človeka Bogu je torej naš najlepši izraz zaupanja in predanosti, pa tudi naša dolžnost. V zakonu se to učimo vse življenje. Če se mož zaveda, da je ženo prejel v dar od Boga, si je ne bo lastil. Zavedal se bo, da bo enkrat za svoj odnos dajal odgovor ne le ženi, ampak tudi Bogu, ki mu jo je pripeljal v življenje. Enako velja za ženo.

Moj zakonec nikakor ni moja last. Čeprav nepopoln, je vendar Božji. Njegovo podobo nosi in samo Njemu gre zahvala zanj. Darovanje zakonca Bogu odpira srce, da to postaja bolj hvaležno. In hvaležnost med zakoncema pomaga zgladiti marsikateri nesporazum in konflikt, da ta nima razdiralnega učinka nad njima.

Prosimo Boga za ta pogled, da v zakoncu ne vidim le svoje žene ali svojega moža, ampak da je to najprej hči oziroma sin Nebeškega Očeta, ki ga je On pripeljal v moje življenje. S hvaležnim srcem ga darujmo Bogu in On bo razlil svoj blagoslov nad nas.

Foto: freepik.com

Obj.: L. M.