Otroci naj ne ostanejo sami v svojih duhovnih bitkah

Naši otroci bijejo številne bitke. To niso le bitke za odlične ocene v šoli, za odlikovanja v raznih športih in drugih dejavnostih, za sprejem na zaželeni gimnaziji ali srednji žoli … Znotraj njih se odvijajo tudi pravi duhovni boji. Večkrat jih ne muči zgolj dvom v lastno znanje, ampak jih gloda dvom vase. Ni jih strah le za oceno, bojijo se, da bodo izpadli kot popolni poraženci. Strah jih je nesprejetosti med vrstniki v razredu. Težko verjamejo, da so sami po sebi vredni ljubezni. Strah jih je pristnih odnosov in se raje umaknejo v virtualni svet. Iščejo močne voditelje, a ne prenesejo avtoritete. Hočejo nekaj dobrega narediti iz sebe, vendar je veliko lažje čepeti doma.

Te bitke so njihove in jih morajo izbojevati sami. Na starših pa je, da močno povzdignejo roke v molitvi k Bogu. Otroci naj vidijo, da starši verjamejo v njihovo zmago zaradi Njega, ki je zvest svojim obljubam. Starši so namreč posredniki med Bogom in njihovimi otroki, podobno kot je bil Aron posrednik med Bogom in izvoljenim ljudstvom. Medtem ko so se Izraelci bojevali z Amalečani, je Mojzes na hribu z dvignjenimi rokami molil za njihovo zmago. In če staršem slučajno zmanjkuje duhovne moči in vere, naj prosijo prijatelje, da jih podprejo v molitvi za otroke, kot je Mojzes prosil Arona in Hura, da sta mu držala roke kvišku, ko so mu pohajale moči.

Prav te dvignjene roke k Bogu so zagotavljale Izraelu zmago in molitev je imela pri tem odločilno besedo.

Obj.: L. M.

Foto: freepik