Torek, 29. oktober 2024: Božje kraljestvo je kvas

Božje kraljestvo je kvas

Notranja moč, ki nas v upanju vodi k polnosti Božjega kraljestva, je moč Svetega Duha. Ravno upanje je tisto, ki nas vodi k polnosti, upanje, da izstopimo iz tega zapora, iz te omejenosti, iz tega suženjstva, iz te pokvarjenosti in dospemo do slave. To je pot upanja. Upanje je dar Duha. Sveti Duh, ki je v nas, nas vodi k tej veličastni stvari, k osvoboditvi, k veliki slavi. Zato Jezus pravi: V gorčičnem zrnu, v tem majhnem semenu je moč, ki spodbuja nepredstavljivo rast.

V nas in v stvarstvu je moč, ki spodbuja. Je Sveti Duh, ki nam daje upanje. Kaj pomeni živeti v upanju? Pomeni, da nam te moči Duha pomagajo rasti proti polnosti, ki nas čaka v slavi. A ker mora biti kvas vmešan, gorčično zrno pa vrženo, sicer bi notranja moč ostala znotraj, tako Božje kraljestvo raste od znotraj. Raste od znotraj, z močjo Svetega Duha. Cerkev je vedno imela pogum, da je vzela in vrgla, vzela in zamesila. Tudi strah jo je bilo, da bi to storila. Velikokrat vidimo, da imamo raje ‘pastoralo konzerviranja’, ne da bi kraljestvu pustili rasti. Tako ostanemo to, kar smo, mali, na mestu, varni … In kraljestvo ne raste. Da bi kraljestvo raslo, je potreben pogum: da vržemo zrno, da zamesimo kvas.

Res je sicer, da če se zrno vrže, se ga izgubi, in če zamesim kvas, si umažem roke. Vedno je neka izguba pri sejanju Božjega kraljestva. Gorje tistim, ki oznanjajo Božje kraljestvo z iluzijo, da si ne bodo umazali rok. To so varuhi muzejev. Raje imajo lepe stvari in ne tega dejanja vrženja semena, da bi se tako sprožila moč, da bi se vmesilo kvas in bi moč povzročila rast. To je Jezusovo in Pavlovo sporočilo: napetost, ki gre od suženjstva greha k polnosti slave. Upanje je tisto, ki gre naprej, upanje ne razočara. Kajti upanje je tako majhno, upanje je tako majhno kot zrno in kot kvas. Upanje najponižnejša krepost, je služabnica. A kjer je upanje, tam je Sveti Duh, ki pelje naprej Božje kraljestvo. Zastavimo si nekaj vprašanj: Danes se vprašajmo, ali verujemo, da je tam, v upanju, Sveti Duh, s katerim lahko govorimo?

Kaj moramo delati, medtem ko čakamo, da pride polnost Božjega kraljestva? Moramo ‘negovati‘ in sicer s potrpežljivostjo, pri našem delu ali v trpljenju. Negovati, kakor človek neguje seme, ki ga je zasejal, kakor neguje rastlino, skrbi, da blizu nje ni plevela in da lahko raste. Negovati upanje. In tu je vprašanje, ki ga danes zastavljam vam: če je Božje kraljestvo med nami, če imamo vsi v svoji notranjosti to seme, če imamo tam Svetega Duha, kako ga negujem? Kako razločujem, kako znam dobro rastlino pšenice razločiti od plevela? Božje kraljestvo raste in mi moramo negovati: Rasti v upanju, negovati upanje. Kajti v upanju smo bili rešeni. Upanje je nit zgodovine odrešenja: upanje, da bomo dokončno srečali Gospoda.

Božje kraljestvo v upanju postane močno. Vprašajmo se: Imam upanje? Vprašajmo se o našem upanju v to seme, ki raste v nas, in o tem, kako negujemo naše upanje. Božje kraljestvo je med nami, toda sami moramo s počitkom, delom in razločevanjem negovati upanje tega Božjega kraljestva, ki raste, vse do trenutka, ko bo prišel Gospod in bo vse spremenjeno. V enem samem hipu: vse, svet, mi, vse.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak