Sreda, 30. oktober 2024: Zadnji bodo prvi in prvi zadnji

Zadnji bodo prvi in prvi zadnji

Zadnji in zavržen pa ne moreš biti tako, da se sam kaznuješ, da se ne ceniš, da se sovražiš, da ne uporabljaš talentov, ki si jih prejel. Takšna drža je skregana s pametjo, kajti Jezus noče imeti na zemlji nesposobnežev in ljudi, ki niso sposobni poskrbeti sami zase. Ponižnost nima nič skupnega z nesposobnostjo. Večina je sicer prepričana, da so ponižni ljudje slabiči in manj vredni. Biti majhen pred Bogom in pred ljudmi pomeni, da sebe ocenjuješ realno, da se ne siliš v ospredje, da se zavedaš svojih slabosti in napak ter sprejmeš Jezusa za svojega odrešenika. Zgled ponižnosti je Marija, ki je cenila sama sebe, a se ni rinila v ospredje.
Zaustavimo se za hip ob naslednjih resničnostih. Kakor talilna peč prečisti zlato, tako lahko življenje prečisti dušo. Tako je tudi s človekom, ki se ves čas od rojstva v snovni svet »kreše in brusi« ob življenjskih izkušnjah in lastnih odločitvah, nato pa se znova rodi v nebesa, kjer ponižnost, ki si jo je pridobila njegova duša, prične odsevati božansko svetlobo Boga. Morda je Bog ustvaril ta svet, ki mu mnogi pravijo solzna dolina, prav s tem namenom: da se brusimo in krešemo za nebesa.
Nebesa si gradimo na zemlji in v nebesa ne moremo vstopiti, dokler ni nebes v nas samih. Morda je že vsakdo od nas srečal človeka, ki rajši daje kot sprejema. Postal je nesebičen in nas s to svojo držo presenetil. Postati nesebičen pa pomeni odpreti vrata za pogovor z Bogom, za molitev. Človek, ki se zanaša na znanje, lepoto, spretnost ali denar, se nagiba k temu, da Boga pusti zunaj. Vedno se rine naprej, nikoli mu ni dovolj. Ponižen človek pa je v ozadju, zadovoljen je z blagoslovi, ki jih prejema, odpove se lastni volji in je vedno na razpolago Bogu, tako kot je to bila Marija.

Nekdo je zapisal, da ponižnost ni slabost in manjvredna lastnost; pazljivo jo je treba ločiti od malodušnosti. Ponižnost je namreč priložnost za učenje, ker nam omogoča, da se odpremo drug drugemu in opazujemo stvari s stališča drugih ljudi. Tako lahko brez ovir delimo svoja lastna stališča z drugimi. Ponižnost nam zato daje priložnost, da se izognemo napuhu, nestrpnosti in prepirom o tem, kdo ima prav in kdo je v zmoti.
Sveti Avguštin pravi, da »je v ponižnosti nekaj, kar čudno zgane srce.« Človek postane mehek in prijeten za družbo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak