Četrtek, 31. oktober 2024: Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani

Objavljeno: 30. 10. 2024

|

Četrtek, <em>31. oktober</em> 2024: <strong>Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani</strong>

Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani

Božja beseda danes nam govori, kakor Bog uresničuje svoje načrte, tudi če se mu ljudje postavljamo po robu. V evangeliju pa slišimo, Jeruzalemčani naklepajo zločin zoper Jezusa, ki jih je ravno hotel, kot je sam rekel, kakor koklja piščeta zbrati zopet nazaj v eno samo družino. »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! A vendar – kot poudarja evangelist Janez – ravno s tem so nevede izpolnjevali božje načrte. Kristus bo sicer umrl, umrl bo za narod in za to, da bi zbral razkropljene Božje otroke. Novo Božje ljudstvo bo imelo novo domovino »vaša domovina pa je v nebesih«, imelo bo novega kralja Jezusa Kristusa in eno samo, novo svetišče. Katero je to novo svetišče? To ni nobena cerkev, tudi cerkev sv. Petra v Rimu ne, ampak tisto svetišče, o katerem govori Jezus v pogovoru z ženo Samarijanko in ki ni na nobenem zemeljskem kraju. Svetišče, kjer častimo Boga in ki nas povezuje med seboj v eno samo in novo Božje ljudstvo, tisti naš skupni imenovalec, ki zagotavlja našo edinost, ni zunaj nas, ampak je v nas. to smo mi, ki smo po krstu postali svetišče Svetega Duha, naša občestva, to je najprej naše srce, naša vera, zaupanje in ljubezen do Boga in bližnjega, naše življenje.

Človekov notranji svet vrednot je kakor reflektor, ki osvetljuje naš svet, ki vodi naše korake, ki usmerja naše želje in z njimi tudi naša dejanja.

Ne gre torej samo za to, da delamo dobra dela, ampak da postanemo dobri, ne samo, da delamo dela telesnega in duhovnega usmiljenja, ampak da postanemo usmiljeni.

Dobro in usmiljeno, požrtvovalno, goreče in krotko pa je lahko samo živo človeško srce, ki bije v naših prsih. In za to v naši veri gre. Za to gre Jezusu. Tu je tudi ves problem moralne vzgoje in toliko opevanih moralnih vrednot v naši družbi. Vsi bi radi imeli dobra, poštena, plemenita, nesebična dejanja, se pravi sadove. Kdo pa skrbi za dobra drevesa, za vzgojo dobrih in poštenih značajev, za nesebična in velikodušna srca?

In končno srečamo isto misel pri apostolu Pavlu, ko naroča kristjanom v Filipih: »Isto mišljenje (isto razpoloženje, ista notranja drža) naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. Če bomo po Jezusovem srcu res oblikovali tudi svoje srce, bomo postajali dobro in rodovitno drevo z dobrimi, sladkimi in sočnimi sadovi, takimi, o katerih pravi pesnik Gradnik: »Ko pojde mimo gladen siromak, le naj njegove poželjive dlani, po meni sežejo in naj me rani, in naj mu bom ves sočen in sladak«.


pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak

Povej naprej.