Torek, 5. november 2024: Vabilo na gostijo

Vabilo na gostijo

Večerja, praznovanje, je podoba nebes, večnosti z Gospodom. Na slavju nikoli ne vemo, koga bomo srečali. Spoznamo nove ljudi, naletimo tudi na ljudi, ki jih nočemo videti. A vzdušje na praznovanju je vzdušje veselja in zastonjskosti. Pravo slavje mora biti zastonj. In naš Bog nas vedno vabi ravno na ta način, ne zahteva, naj plačamo vstopnino. Za prava slavja se ne plača vstopnine. Plača gospodar, tisti, ki vabi. A obstajajo tudi takšni, ki celo pred zastonjskost postavijo na prvo mesto lastne interese.

Pred zastonjskostjo praznovanja, obstaja drža, ki zapira srce: ‘Jaz ne grem. Raje sem sam, z ljudmi, ki so meni všeč, zaprt.’ In to je greh, greh izraelskega ljudstva, greh vseh nas: zaprtost. ‘Ne, zame je bolj od tega pomembno tisto. Ne, raje imam to, kar je moje.’ Vedno moje. In v tem mojem ni zastonjskosti.

Ta zavrnitev pomeni prezir do tistega, ki nas vabi. Je kakor da bi Gospodu rekli: ‘Ne moti me s to tvojo zabavo.’ Pomeni zapreti se pred tistim, kar nam Gospod ponuja – veseljem ob srečanju z Njim. Na življenjski poti bomo velikokrat pred to izbiro, pred to opcijo: ali Gospodova zastonjskost, dobiti se z Gospodom, srečati se z Gospodom, ali pa se zapreti v svoje stvari, v svoj interes. Zato je Gospod, ko je govoril o eni od zaprtosti, rekel, da je zelo težko, da bi bogataš vstopil v nebeško kraljestvo. Imamo dobre bogataše, svetnike, ki niso navezani na bogastvo. Večina pa je vendarle navezana na bogastvo, zaprti so. In zato ne morejo razumeti, kaj je praznovanje. Varnost vidijo v stvareh, ki se jih lahko dotaknejo.

Gospodov odziv na našo zavrnitev je odločen: želi, da se na praznovanje povabi vse ljudi, se jih pripelje, skorajda prisili, tako dobre kot hudobne. Vsi so povabljeni. Vsi. Nihče ne more reči: ‘Hudoben sem, ne morem …’ Ker si hudoben, te Gospod pričakuje na poseben način. Spomnimo se na držo očeta pred izgubljenim sinom, ki se vrne domov. Sin je začel razlagati, a oče mu ni dal govoriti in ga je objel. Gospod je ravno takšen. Je zastonjskost.

Gospod ljubi vse, kliče vsakega od nas. A pred našo zaprtostjo se oddalji in se razsrdi, kot nam to pravi današnji evangeljski odlomek.

Razmislimo o tej priliki. Kako gre naše življenje? Kaj imam jaz raje? Ali vedno sprejmem Gospodovo povabilo ali pa se zaprem v svoje stvari, v svoje majhnosti? Prosimo Gospoda za milost, da bi vedno sprejeli povabilo na njegovo praznovanje, ki je zastonj.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak