Kje pa jaz iščem tolažbo v žalosti?

Hočeš ali nočeš, žalost je del našega življenja. Na vrata človekovega srca potrka ob smrti dragega človeka, zaradi krivic, zla, greha, nesreče, bolezni, ponižanja, osamljenosti … Prebudi se tudi ob na videz nepomembnih stvareh, ki pa v duši pustijo svojo sled: ko te nekdo razočara ali se ne drži besede. Ko nimaš nikogar, s komer bi lahko praznoval. Ko gredo otroci svojo pot …

Sveto pismo veliko govori tudi o žalosti. V bistvu razlikuje med dvema vrstama žalosti. Žalost lahko človeka vodi v spreobrnitev, ali pa tudi v smrt (2 Kor 7,11). Jezus sam je bil na primer žalosten in je jokal nad Jeruzalemom, ki je zavrnil njegovo odrešenje. Žalosten je bil, ko je stal ob grobu svojega prijatelja Lazarja. Po drugi strani je mladenič žalosten odšel od Jezusa, ker je bil preveč navezan na svoje bogastvo.

Kako pa se danes ljudje borimo z žalostjo? Kje vse iščemo tolažbo? Če pogledamo malo naokoli, vidimo, da ničkolikokrat tolažbo iščemo v hrani, pijači, tudi športu, pred TV-jem ali pa pobegnemo v virtualni svet …

Kristjanu ni treba bežati pred žalostjo. Nobene potrebe nima, da bi jo zanikal ali jo poveličeval. Bog sam se je ne sramuje, ampak jo v Jezusu priznava, daje prostor za bolečino in tolažbo. Kristjanu ni treba iskati poceni tolažbe in ne potrebuje pomilovanja drugih ali samopomilovanja. Zaveda se, da Bog čaka, da ga povabi v svojo žalost in mu prinese tolažbo na svoj način, ki je ta svet ne more dati.

Za poročene pare velja, da to naredita skupaj kot zakonca. Kajti »On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.« (2 Kor 1,3-4)

Foto: posnetek zaslona

Obj.: L. M.