Ni staršev, ki ne bi poznali dvoma in nemoči

Biti oče, biti mama – to je največja, najlepša, pa tudi najbolj zahtevna naloga, ki jo človek sprejme v življenju. Z rojstvom otroka se odraslemu človeku svet obrne na glavo. Spremenijo se vse prioritete, navade, dnevni ritem … Tudi mnoge obveznosti je treba prilagoditi otrokovemu ritmu spanja in hranjenja. Na ta velik preobrat ni nihče zares pripravljen, ker si ga ne zna predstavljati. Kljub vsemu je v človeku še vedno močnejša želja, da želi svojo ljubezen podariti otroku.

Pa vendar prav vsak oče in vsaka mama pride do točke, ko čuti, da enostavno ne zmore več. Da ga ta služba ‘starševanja’ presega: ko je fizično in psihično izčrpan, nemočen, brez orientacije, z občutki negotovosti in krivde, da morda ne ravna in ne vzgaja prav.

In to je nekaj povsem normalnega in paše k starševstvu. Najhuje je, če starši o sebi mislijo, da ne delajo nobenih napak. Ali pa se nasprotno ukvarjajo s krivdo, ker so tako pogosto izgubljeni. K starševstvu spada, da ne vemo in ne zmoremo vsega. Čutimo in zavedamo se, da je to naloga oziroma poslanstvo, ki nas močno presega in da smo tudi sami nenehno v procesu učenja in zorenja.

V tem smislu je starševstvo podobno vsem ostalim poslanstvom, h katerim je Bog klical preroke skozi zgodovino odrešenja. Ta nam kaže, da Bog na posebno misijo nikoli ne kliče usposobljenega človeka, ampak take, ki priznavajo svojo nepopolnost, neizkušenost in se zavedajo, da rabijo pomoč, usmerjanje in podporo. Bog blagoslavlja človeka, ki je ponižen in priznava, da je v resnici ubog. Takega človeka potem usposablja in mu daje vse potrebno, da nalogo izpolni. In ko človeka pošilja na pot, vedno tudi sam hodi ob njem.

‘Blagor ubogim’ velja torej tudi vsem staršem, ki ne mislijo, da so popolni, ali da bi to morali biti, temveč priznavajo, da za vzgojo otroka potrebujejo Boga, ki daje orientacijo, notranjo moč, tolažbo, trdnost in zaupanje.

Foto: freepik.com

Obj.: L. M.