Petek, 15. november 2024: Noetovi in Lotovi dnevi

Noetovi in Lotovi dnevi

Jezus nas v evangeliju po Mateju vabi, naj bomo budni in vedno pripravljeni na prihod Gospoda.

Noetovi dnevi niso le preteklost, ampak tudi sedanjost. Na vsakem koraku namreč doživljamo, kako se svet pogreza v blato greha in hudobije. Mnogi se sicer obnašajo, kot da greha ni več, vendar tiščanje glave v pesek ne pomaga.

V takšnem svetu je še posebej potrebna budnost, da nas to blato ne posrka vase, da ne podležemo zakonu množice, ki gre svojo pot mimo Gospoda. Potrebna nam je luč, ki nas bo vodila iz temin, v katerih se nahaja svet, v katerem živimo.

Morda težko sprejmemo luč, saj preveč razkriva naša dela in nam je ljubše biti v mraku greha. Gospod, ki znova in znova prihaja v naš svet, je ta luč, ki jo čakamo. Gospod je vedno tu in čaka, da se zbudimo iz spanja naše nevere in mu sledimo.

Zato je treba biti iskren pred seboj in pred Bogom in reči: »Gospod, bodi usmiljen z menoj, ker sem grešen človek!«

Spreobrnjenec John Henry Newman je zapisal: »O moj Bog! Prišel bo dan, ko bom videl to obličje in te oči, takrat, ko se vrne moja duša k Njemu, da jo sodi. Kako prodorne so te oči! Pregledajo me skoz in skoz, nič jim ne ostane prikrito. Preštel si mi vsak las na glavi, poznaš vsak moj gib, vidiš vsak grižljaj, ki ga zaužijem. Kako čiste so te oči! Tako jasne so, da gledam v njihove globine kakor v prosojen vodnjak, ne da bi uzrl dno; zakaj ti si neizmeren. In kako ljubeče, kako krotke in mile so Tvoje oči! Kakor da govore: ‘Pridi k meni!’«

Pričakovanje, pričakovati, je razsežnost, ki prešinja vse naše osebno, družinsko in družbeno življenje. Pričakovanje je navzoče v tisoč okoliščinah, v tistih majhnih in preprostih kakor tudi najpomembnejših, ki nas globoko in popolnoma zajamejo.

Lahko bi rekli, da je človek živ dokler pričakuje, dokler je v njegovem srcu živo upanje. Človeka prepoznamo po njegovih pričakovanjih: našo moralno in duhovno držo lahko merimo po tem, kaj pričakujemo in v kaj upamo.

Vsak od nas se lahko posebno v tem času vpraša: ‘Kaj pa jaz pričakujem?’ Kam se v tem trenutku mojega življenja nagiba moje srce? To isto vprašanje si lahko postavimo bodisi v družini, skupnosti ali narodu? Kaj vsi skupaj pričakujemo? Kaj povezuje naše želje, v čem so podobne?

Od Marije, ki je žena pričakovanja, se lahko naučimo živeti vsakdanja dejanja z novim duhom, s čutom globokega pričakovanja, ki ga lahko poteši samo prihod Boga.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak