Sobota, 16. november 2024: Krivični sodnik

Krivični sodnik

Današnji evangelij nas spet izziva k razmisleku o veri. Slišali smo: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji? .

Današnje Jezusovo vprašanje je tako nov izziv, novo spraševanje vesti o tem, ali je naša vera prava ali ne. Na primeru uboge vdove Jezus poudarja Božjo dobroto. Učencem zatrjuje, da je njegov Oče dober in da v dobroti ne more preslišati naših prošenj. Vendar k temu doda vprašanje o veri, ki je tokrat najbrž predvsem vprašanje, ali prosimo za pravo stvar in na pravi način. Spomnimo se nekaterih prošenj učencev. Dva sta ga prosila, da bi sedela ne desni in levi v njegovem kraljestvu. Ko so se učenci prerekali, kdo je večji jih je opozoril, da je v nebeškem kraljestvu prvi tisti, ki streže. Ko je Jezus šel skozi Samarijo, je pred seboj poslal dva učenca, da mu pripravita pot. Ker ju niso sprejeli, sta vprašala Jezusa, ali naj prikličeta nadnje ogenj z neba, da jih bo pokončal. Jezus ju je pograjal in odšel v drugo vas.

Žal smo v veri v veliki meri ostali pri prošnjah apostolov pred vstajenjem. Današnja prošnja uboge vdove, naj ji sodnik pomaga do pravice, me spomni na pravičnega Jožefa. Evangelij pravi, da je bil Jožef pravičen in Marije ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Pravični Jožef je skušal po svoji pameti narediti, kar se mu je zdelo, da je prav. Vendar je v veri, po angelovem opominu, svoj sklep spremenil in Marijo vzel k sebi.

Marija je po svoji pameti karala Jezusa, ki je pri dvanajstih letih ostal v templju. A je v veri po Jezusovem opominu, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta, razumela, da njene misli niso Božje misli. Tako je v veri pogosto spreminjala svoj pogled.

Današnji evangelij razumem kot spodbudo k vztrajanju v molitvi in prošnjah k Bogu. A ko nas Jezus sprašuje, ali bo našel vero na zemlji, ko bo prišel, vidim v tem pomembno dopolnilo. Poleg zavesti, da je Bog dober, gre tudi za vprašanje, ali ga vzamemo za vodilo tudi pri naših prošnjah.

Pomislimo, za kaj vse prosimo. V luči vere ne moremo mimo Očenaša. Prav  tako ne moremo mimo Jezusovega opomina učencem, da smo povabljeni k služenju. Ne moremo tudi mimo blagrov, v katerih nas blagruje, če bomo znali sprejemati preganjanje in stisko zaradi njega.

Najprej naj torej naše prošnje odražajo našo pristno vero. V konfliktih prosimo najprej, da bi bližnjega razumeli. V stiski, če je ta zaradi zvestobe resnici in Bogu, najprej, da bi jo znali z veseljem in pogumno nositi. Če po prošnjah, da bi se krivičen položaj spremenil, še vedno nismo uslišani, prosimo, da bi se v luči blagrov lahko veselili lakote in žeje po pravičnosti.

Naša vera torej ni čisto preprosto nadlegovanje Boga, naj nas usliši. Je najprej slavljenje Boga, da je dober. Potem vztrajanje v naših prošnjah, a ne brez stalnega razmišljanja, ali prosimo s tem, da se zgodi njegova ali naša volja, ali iščemo svoje ali Božje kraljestvo.

Šele v luči vere, oblikujmo prošnje in v veri potem v prošnjah tudi vztrajajmo. Zaupajmo, da je Bog dober in da bo v svoji ljubezni vedno poskrbel za nas.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak