Nedelja, 17. november 2024: 33. navadna nedelja

33. navadna nedelja

Evangeljski odlomek današnje predzadnje nedelje liturgičnega leta nam približa Jezusov govor o poslednjih časih, ki velja za najtežje besedilo evangelijev. Ta težava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namreč o dogodku, ki presega naše kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo središče, ki je on sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti in vstajenja.« Današnji evangeljski odlomek se začne z apokaliptičnimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale«. Ta del je nato omiljen s sledečim: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo«.

Sin človekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle«.

Vsak človek, ki razmišlja, pomisli na svoj konec. Kdo ne želi doseči svojega končnega cilja? Toda najprej nam bo potrebno priti na jasno, kaj ta cilj sploh je oz. kje se ta cilj nahaja.
Za vernike ni dvoma: zemljo in vse, kar je na njej, čaka konec. Vsakega človeka čaka smrt in takoj po smrti je Božja sodba, ki bo končno potrjena po vstajenju ob koncu sveta.
O tem govori prerok Danijel, prav tako evangelist Marko in na svoj način tudi pismo Hebrejcem.
Evangelij ni oznanilo, ki bi nas hotelo strašiti, marveč je Jezus prišel, da bi nam pomagal in dal pogum. Njegovo oznanilo se ne nanaša na kakšne svetovne katastrofe in nesreče, ampak na nas, na vsakega posameznika izmed nas, na naše življenje. Ni nam potrebno dolgo premišljevati in v svojem življenju bomo našli trenutke, krize, ki so bile za nas, kot bi bil »konec sveta«. Te nesreče so nam vedno pred očmi in nas bolj težijo kot kašen potres, o katerem beremo v medijih.
Samo nekaj primerov: Mislili smo, da je v zakonu vse v redu. Mož in žena sta se dobro razumela, toda kar naenkrat zapusti mož ženo ali žena moža. Za tistega, ki ni nič slutil, je to kot »konec sveta«. Ali pa otroci, o katerih so starši mislili, da so dobro vzgojeni, zapustijo družino, pozabijo na starše in hodijo po slabih poteh.
Tako lahko vsak doživi, da se življenjska sreča razblini v nič. Vse življenje se lahko uniči, tako nam govori evangelij. Se zlomi kot steklo, zgine kot jutranja megla, izgine kot sanje. Celo svet, vse, kar vidimo okrog sebe, sonce, zvezde, vse bo izginilo, bo prešlo. Na to se ne smemo zanašati. Kaj bo potem ostalo, na
kaj se lahko opremo?
Jezus jasno poudari: »… Moje besede pa ne  bodo prešle.« Njegova obljuba, da nas ljubi in je z nami, ostane vekomaj! Na to se lahko zanesemo!

Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

Danes nekateri to izjavo postavljajo pod velik vprašaj. V neki zbirki izrekov za in proti obstoju Boga (mnogo več jih je proti kakor pa za) je slavni kulturnik in novinar zapisal: »Vera bo izumrla. … Tehnika je potisnila vero v njen zaton.«

Če se nekateri v imenu vere čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec sveta, se drugi v imenu sveta čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec vere. Oboji imajo skupnih nekaj stvari. Oboji so pripravljeni priseči, da je trenutek, ki ga razkrivajo, zelo primeren; oboji so pripravljeni popravljati datum konca, ko se izkaže, da so se zmotili; nihče izmed njih pa se niti najmanj ne vznemirja zaradi preteklih laži.

To me potrjuje v nekem mojem prepričanju: Znanost sama ne oddaljuje od vere, pač pa teorije, zgrajene na znanosti; kakor tudi trpljenje, ki ga človek osebno prenaša, običajno ni vzrok za zavračanje Boga, pač pa ugotovitve nekaterih o »trpljenju sveta«, ki nastajajo za pisalno mizo in jih najdemo v razpravah, dramah, romanih.

Če je verjeti, da smo priča zatonu vere, je to zato, ker človek išče znamenja na napačnem mestu in na napačen način: v knjigah, namesto v življenju, pri učiteljih, namesto pri pričevalcih. Morda imamo vtis, da »množice« ohranjajo vero le še kot brlečo svetilko, ki ne zmore več vplivati na življenjske odločitve; morda pa le moramo biti previdnejši pri teh sodbah. Bog je bolj uvideven, kot so številni sociologi, in zna ovrednotiti tudi to brlečo svetilko. Pisano je, da on »nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil«.

Največja modrost, ki jo lahko dosežeta svet in vera je v tem, da bi se prilagajala za medsebojno sožitje in si, če je le mogoče, podajala roki ter razblinjala skrivnost tuzemskega življenja in smrti. Nikar ser ne bojmo konca, saj je Jezus z nami!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak