Prepirljivost odbija. Ponižnost priteguje.

V vsakdanjem življenju praktično vsak dan lahko najdemo nešteto razlogov za prepir v družini. Otroci niso opravili svojih domačih nalog; stanovanje je že več dni razmetano, pa se noben ne zmeni; noben noče sodelovati pri kuhanju, pomivanju posode, obešanju in pospravljanju perila; zakonec noče sodelovati pri vzgoji otrok na način, kot bi si mi želeli; eden neprestano zamuja in ga je treba čakati; pogajanje z otrokom, koliko časa je lahko na telefonu oz. računalniku …

Če imamo kot starši nad otroki vendarle še neko avtoriteto, s katero dosežemo, da upoštevajo red, ki ga vzpostavimo v našem domu, pa v odnosu do zakonca te moči nimamo. Zakon je zato še hitreje priložnost za poligon, kjer meriva moči, čigava bo obveljala. Trmasto vztrajava vsak pri ‘svojem prav’, ki včasih pripelje do poniževanja, ali pa ‘tihe maše’ … Ko hočemo doseči svoje, pričakujemo, da se drugi prilagodi meni.

Takšno je stanje v naših družinah, kadar dopustimo, da duh tega sveta vdere v našo družino in nam vsili svojo ‘kulturo’. Živimo v svetu, ki poveličuje moč, vpliv, oblast. Jezus v ta svet prihaja ves »krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). Svetu nastavi ‘drugo lice’ in želi, da bi se to od Njega naučili tudi mi. Pravo moč izkaže tisti, ki se ne pusti zaplesti provokacijo: “Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.”

Apostol Peter spominja, da je brez ponižnosti vsak napor zaman. Ubrati moramo povsem drugačno pot: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5). Prijaznost je balzam za medčloveške odnose. V naših družinah bi bilo veliko lepše, če bi bili drug do drugega bolj prijazni v kretnjah, besedah, predvsem pa v občuteni srčnosti.

Foto: freepik

Obj.: L. M.