Kateheza med splošno avdienco: Različni darovi Svetega Duha so v korist vseh

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 12,1.4-7.11

Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.

Kateheza: Darovi Neveste. Karizme, darovi Duha v skupno korist

Bratje in sestre, dober dan!

V zadnjih treh katehezah smo govorili o posvečujočem delovanju Svetega Duha, ki se uresničuje v zakramentih, molitvi in zgledovanju po Materi Božji. Prisluhnimo, kaj nam pravi znano besedilo drugega vatikanskega koncila: »Sveti Duh ne le z zakramenti in službami posvečuje in vodi božje ljudstvo ter ga krasi s krepostmi, ampak tudi deli svoje darove “slehernemu, kakor hoče” (1 Kor 12, 11),« (Lumen gentium, 12). Tudi mi imamo osebne darove, ki jih Duh daje vsakemu med nami.

Zato je sedaj pravi trenutek, da govorimo o tem drugem načinu delovanja Svetega Duha, kar je karizmatično delovanje. Nekoliko težka beseda, a jo bom razložil. Karizmo pomagata opredeliti dva elementa. Prvič, karizma je dar, dan “v korist vseh” (1 Kor 12,7), da bi bil koristen za vse. Z drugimi besedami, v prvi vrsti in običajno ni namenjena posvečevanju osebe, ampak služenju skupnosti (prim. 1 Pt 4,10). To je prvi vidik. Drugič, karizma je dar, ki je posebej dan “enemu” ali ”nekaterim”, ne pa vsem na enak način, in to jo razlikuje od posvečujoče milosti, teoloških kreposti in zakramentov, ki so namesto tega enaki in skupni vsem. Karizma je dana določeni osebi ali skupnosti. To je dar, ki ti ga podari Bog.

Tudi to nam pravi koncil. Sveti Duh »med vernike vsakega stanu razdeljuje tudi posebne milosti, s katerimi jih usposablja in pripravlja, da prevzamejo različna dela in naloge, koristne za prenovitev in obsežnejšo graditev Cerkve, po besedah sv. Pavla: “Slehernemu se razodetje Duha daje v korist” (1 Kor 12, 7)« (Lumen gentium, 12).

Karizme so »nakit« ali okraski, ki jih Sveti Duh razdeli, da bi naredil Kristusovo Nevesto lepo. Tako lahko razumemo, zakaj se koncilsko besedilo konča z naslednjim pozivom: »Ker so te karizme, bodisi izredne bodisi tudi preprostejše in bolj razširjene, potrebam Cerkve nadvse primerne in koristne, jih je treba sprejemati z zahvaljevanjem in duhovnim veseljem« (Lumen gentium, 12).

Benedikt XVI. je dejal: »Kdor pogleda zgodovino pokoncilske dobe, lahko prepozna dinamiko resnične prenove, ki je pogosto dobila nepričakovane oblike v gibanjih, polnih življenja, in ki neizčrpno živahnost svete Cerkve naredi skoraj otipljivo.« In to je karizma, ki je dana skupini prek osebe.

Karizme moramo ponovno odkriti, saj tako spodbujanje laikata in zlasti žensk ne bomo razumeli le kot institucionalnega in sociološkega dejstva, ampak v njegovi svetopisemski in duhovni razsežnosti. Laiki niso na zadnjem mestu, laiki niso neke vrste zunanji sodelavci ali »pomožne čete« klera, ne! Imajo lastne karizme in darove, s katerimi lahko prispevajo k poslanstvu Cerkve.

Dodajmo še eno stvar. Ko govorimo o karizmah, je treba takoj odpraviti nek nesporazum: da jih namreč enačimo z izrednimi in posebnimi darovi in sposobnostmi. V resnici so običajni darovi – vsak med nami ima svojo karizmo –, ki dobijo izjemno vrednost, če jih navdihne Sveti Duh in se z ljubeznijo uresničujejo v življenjskih situacijah. Takšna razlaga karizem je pomembna, saj mnogi kristjani, ko slišijo govoriti o karizmah, čutijo žalost ali razočaranje, saj so prepričani, da nimajo nobene in se počutijo izključene ali drugorazredne kristjane. Ne, ne obstajajo drugorazredni kristjani, vsak ima svojo osebno karizmo in tudi skupnostno.

Sveti Avguštin je v svojem času na to odgovoril z zelo zgovorno primerjavo: »Če ljubiš, to, kar imaš, ni malo. Če namreč ljubite edinost, je vse, kar v njej nekdo poseduje, tudi vi to posedujete! Samo oko v telesu ima sposobnost videnja; toda ali oko vidi samo zase? Ne, vidi za roko, za nogo in za vse ude.«

Tako smo razkrili skrivnost, zakaj je apostol Pavel ljubezen opredelil kot »najodličnejšo pot« (prim. 1 Kor 12,31): zaradi nje ljubim Cerkev ali skupnost, v kateri živim, in v edinosti so vse karizme, ne le nekatere, »moje«, tako kot »moje« karizme, četudi se zdijo majhne, pripadajo vsem in so za dobro vseh. Ljubezen pomnožuje karizme: karizma enega, ene osebe, postane karizma vseh.