Nedelja, 1. december 2024: 1. adventna nedelja

1. adventna nedelja

V evangeliju nam Jezus daje povabilo in opozorilo. Na eni strani povabilo, naj se vzravnamo in vzdignemo glave, na drugi opozorilo, naj se varujemo, da bi bila naša srca obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi. Kako naj se torej vzravnamo, kako naj ne bomo obteženi z zgrešenimi stvarmi?

Pomislimo, kaj vse se skriva za besedami razuzdanost, pijanost in življenjske skrbi. Najprej razuzdanost, kaj pomeni ta beseda? Seveda najprej razumemo besedo kot spolni razvrat. A ne gre le za to. Poglejmo, kako je sestavljena ta beseda, kaj je v njenem jedru? Katero besedo najdemo v njej? Uzda. Kdo ima uzdo? Konj. Zakaj? Da ga lahko gospodar, bodisi na sedlu ali na vozu vodi. Besedo razuzdanost lahko razumemo, kot da nekdo sname uzda, se ‘razuzdi’. Kaj bi to pomenilo? Da je sam svoj gospodar, nikogar ne potrebuje, on sam si lahko govori, kaj je dobro in kaj slabo, kaj bo delal in česa ne.

To, da smo nagnjeni k temu, da delamo po svoje, mislim, da ni nobena skrivnost. Kako preseči razuzdanost, kako si prav nadeti uzda, sprejeti pravega gospodarja, to pa je gotovo vprašanje adventnega časa. Koga poslušam, kdo mi more kaj reči?

Naslednja beseda je pijanost. Kakor pri prvi besedi, tudi pri tej najdemo najprej ozko razlago. Človek je pijan, če se napije. A pijan je tudi zmage, pijan je od določenih občutkov, pijan je v različnih užitkih: ob računalniku, mobitelu ali čem drugem. Nasprotje od pijanosti, je treznost. Pijanost je stanje, ki ne boli, je občutje nekakšne blaženosti. Nasprotno od tega je treznost, ki pa pogosto boli. Čutimo bolečino, ko si telesno ali duhovno nečesa želimo: lahko smo lačni, žejni, hrane in pijače, nežnosti, sprejetosti, uspeha. Treznosti ni vedno lahko prenašati, zato je vsaka odvisnost odlična bližnjica do prijetnejšega stanja: pojedanje sladkarij, klepetanje, beg v delo, televizija, internet, mobitel. Vsekakor spet bi jo pobrisali v svoj svet.

In potem je tu še Jezusovo opozorilo, naj ne bomo obteženi z življenjskimi skrbmi. Mar ni najbolj logično, da je človek v skrbeh zaradi čisto življenjskih skrbi? Poskrbeti moramo za materialne dobrine, otroci za šolo itd. Kaj je v tem slabega? Najbrž gre za zelo preprosto stvar. Živali morajo poskrbeti za hrano, za prostor bivanja, za toplo ležišče, človek pa je ustvarjen še za nekaj več. Človek se od živali razlikuje po tem, da ima dušo. Ni le telo, ampak je tudi duh. Kako naj poskrbimo za duha, če pa nas ves čas obremenjujejo življenjske skrbi?

Ob vseh teh besedah in ob povabilu, naj se vzravnamo in dvignemo glave, sem pomislil na preproste besede kot so: dober dan, prosim, hvala in oprosti. Zdi se, da se za temi preprostimi besedami skriva globlji pomen in da jih je mogoče uporabiti kot neprestane opomine k čuječnosti. Poglejmo.

Dober dan! Ko drugega pozdravim ali ne pozdravim, lahko odražam marsikaj. Že majhni otroci imajo težavo s pozdravljanjem. Kaj pravite zakaj? Mislim, da je stvar zelo preprosta. Otrok se mora iz svojega sveta vedno znova dvigati v svet odraslih, v svet okrog sebe, v svet, ki ni čisto po njegovi meri. Raje bi ostal v svojem svetu. Mar ne bi tam ostali tudi mi, odrasli? Drugi nas opominja, da obstaja tudi svet drugega, ter nas hkrati izziva v svet, ki je nad nami. Ko srečujem drugega, se avtomatsko sprašujem, ali sva skupaj ali ne; ali imam prav jaz ali ti; zakaj delaš ti drugače. Pozdrav naj bi bil srečanje. Ob drugem se, če smo otroško iskreni, dvigamo v svet drugega in prek njega v svet božjega. Pozdraviti ali ne pozdraviti je torej najprej vprašanje: ali drugi zate obstaja. Za odraslega je potem tudi vprašanje, ali je pozdrav iskren ali ne. Srečanje je mogoče le v resnici. Ali jo v sebi in ob drugem iščem? Sva v odnosu resnice, ali se le lepo drživa. Ali iščeva resnico?

Prosim, hvala in oprosti, so besede, s katerimi spet izstopam iz lastnega sveta in zagledanosti vase. Se zavedam, da sam sebi nisem zadosti? Ali je drugi tisti, ki opozarja na treznost v nasprotju s pijanostjo, v katero padam? Koga sploh kaj prosiš? Ali smo zagledani v svoje skrbi, ali pa smo hvaležni za vse kar imamo in dvigamo pogled k Bogu in bližnjemu. Kako lepo je videti človeka, ki zna reči bližnjemu in Bogu iskreno prosim, hvala in oprosti.

Naj bodo te besede povabilo, da presegamo razuzdanost, pijanost in življenjske skrbi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak