Zgodba na predvečer božiča

Na predvečer božiča nam zgodbe pomagajo, da se v srcu uglasimo na skrivnost, ko se Bog hoče roditi med nami. Tukaj je ena takih zgodb:

Dan pred božičem je neki mož sanjal, da ga bo na božič obiskal sam Bog. Ko se je zbudil, je takoj zakuril peč in pospravil sobo, da ga ne bi bilo pred Bogom sram. Skuhal je zajtrk in pri čakujoče sedel za mizo. Bil je srečen. Naenkrat so se zaslišali pred vrati koraki in kanalu je potrkalo. Mož je skočil pokonci in stekel odpret. Pred njim je stal pismonoša, ves rdeč od mraza. Možu se je zasmilil, zato ga je povabil v sobo. Pogostil ga je s čajem in mu dovolil, da se je pri njem pogrel.

Ko je poštar odšel, je mož pospravil umazane skodelice in postavil na mizo čiste. Sedel je k oknu, da bi že od daleč zagledal težko pričakovanega gosta. Kar precej ljudi je šlo mimo okna, a nihče se ni ustavil. Ko je bilo že nekaj minut čez dvanajsto, je na cesti opazil majhnega fantka, ki so mu po licih polzele debele solze. Odprl je vrata in povabil otroka k sebi ter mu postregel s toplim čajem. Otrok mu je povedal, da se je izgubil in ne najde poti do doma. Mož ga je prijel za roko in mu obljubil, da bosta skupaj gotovo našla pravo pot. Na vrata je napisal listek: »Prosim, počakaj! Pridem takoj!« Vrata je pustil odklenjena, da bi lahko gost vstopil in mu ne bi bilo treba čakati na mrazu.

Pot do fantkovega doma je bila daljša, kot je mislil. Tako se je vrnil šele ob prvem mraku. Ko je pogledal proti okna svojega stanovanja, je opazil, da v sobi gori luč in da nekdo stoji pri oknu. Srce mu je poskočilo od veselja. »Torej je le prišel, kakor je obljubil!« si je mislil.

Odprl je vrata svojega doma in v njem našel sosedo. Bil je utrujena in žalostna, kajti že tri dni ni spala. Njen sin je hudo zbolel in jo je potreboval vsak trenutek. Možu se je žena zasmilila, kajti vedel je, da ji po moževi smrti res ni bilo lahko, Šel je k njej in ji pomagal zaviti sina v vlažno rjuho. Nato je sedel na posteljo k bolnemu otroku, da je njegova mati lahko vsaj za trenutek zadremala.

Ko se je mož končno vrnil v svoj dom, je že minila polnoč. Utrujen in neizmerno razočaran je šel v posteljo. Mislil je: »Tako zelo sem verjel in se veselil, da me bo Bog obiskal, pa ga ni bilo.«

Naenkrat pa je zaslišal skrivnostni glas, ki je bil neizmerno nežen in mil: »Hvala til Hvala, da sem se smel danes pogreti tvoji peči in se okrepčati s toplim čajem! Hvala ti, da si mi pokazal pot do doma in me pripeljal k mojim! Hvala ti, da si me tolažil in mi pomagal! Hvala ti, da sem smel biti tvoj gost!«

Foto: wikimedia

Vir: Julka Nežič: Družina slavi Boga. Mali družinski obrednik. Slomškova založba, 2007.

Obj.: L. M.