Sobota, 28. december 2024: Nedolžni otroci

Nedolžni otroci

Božič na žalost  spremlja tudi jok. Evangelisti si niso dovolili za  ‘lep’, a neresničen govor. Za njih Božič ni bilo namišljeno zatočišče, kamor bi se zatekli pred izzivi ali krivicami njihovega časa.

Nasprotno, oznanjajo nam rojstvo Božjega Sina zavito v bolečo tragičnost. Evangelist Matej ga z navajanjem preroka Jeremija prestavi v vsej krutosti: »Glas se je slišal v Rami, jok in bridko vzdihovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več«. To je ječanje mater, ki objokujejo smrt svojih nedolžnih otrok, zaradi Herodove tiranije in njegovega nebrzdanega hlepenja po oblasti.

Ječanje, ki ga lahko slišimo tudi danes. Dotika se naše duše in ga ne moremo ter nočemo preslišati ali ga utišati. Tudi danes, na žalost med našimi ljudmi – se sliši objokovanje ter jok številnih mater, družin, zaradi smrti njihovih otrok, njihovih nedolžnih otrok.

Zreti jaslice, pomeni zreti tudi ta jok, pomeni imeti občutljivo in odprto srce za bolečino bližnjega, še zlasti, ko gre za otroke; pomeni  biti sposoben prepoznati, da se tudi danes piše to žalostno poglavje zgodovine. Zreti jaslice, a jih osamiti od življenja, bi pomenilo, napraviti iz Rojstva lepo zgodbo, ki bi v nas prebudila lepe občutke, a bi nas prikrajšala za ustvarjalno moč Blagovesti, ki nam jo učlovečena Beseda želi podariti. Skušnjava glede tega obstaja.

Sprašujem pa se, Je možno živeti krščansko veselje, če upoštevamo to resničnost ječanja mnogih? Je možno uresničiti krščansko veselje, če preziramo ječanje brata, otrok?

Krščansko veselje ni veselje, ki se ustvarja na robu resničnosti, ki bi jo kratko malo prezrli ali se delali, da ne obstaja. Krščansko veselje se poraja iz klica – iz istega, ki ga je prejel sv. Jožef – ‘vzeti’ in varovati življenje, še posebej življenje teh svetih nedolžnih današnjega dne.

Božič je čas, ki nas nagovarja, naj varujemo življenje, mu pomagamo, da se rodi in raste. Ne pustimo, da ukradejo veselje. Ne pustimo si ukrasti veselje, varujmo ga in pomagamo mu rasti. To počnimo z isto očetovsko zvestobo sv. Jožefa, in držeč za roko Marijo, Mater nežnosti, da nam ne bo otrdelo srce.

Ko se danes spominjamo vseh nedolžnih otrok, ki so dali življenje za našega Gospoda, se nam na prvi pogled zdi, da je svet danes vseeno lepši, blažji, bolj prijazen. Pa je res? Zlorab nedolžnosti namreč ni tako malo.

V našem kulturnem okolju ne žrtvujemo nedolžnih otrok, ker je otroško življenje vseeno neka vrednota. Pa je res?  Kaj pa vsi tisti, ki nimajo priložnosti zaživeti, ki umrejo, še preden bi jih kdorkoli ljubeče popestvoval? Ki jih iztrgajo iz telesa matere v imenu neke svobode odločanja? Ki nimajo nobene pravice, nobenega glasu, nobenega odvetnika… Nobene ljubezni. Naši, sodobni nedolžni otroci ne umirajo v zavetju noči. Umirajo javno. In to dejstvo se skuša predstavljati kot posebno civilizacijsko pridobitev.  Umirajo iz razlogov, zaradi katerih me je včasih sram, da pripadam tej civilizaciji. Pa ni samo to.

Nedolžnost otroka odrasli uničujemo vsakič, ko ugotovi, da nam ne more povsem zaupati. Čisto vsem se nam občasno zgodi, da pozabimo kaj, kar smo obljubili, včasih se v zadnjem trenutku odločimo, da je kaj drugega pomembnejše od dogovora, včasih se zlažemo, včasih nas otroci »ulovijo« pri kakšni nedoslednosti. Seveda nismo popolni in otroci to kmalu ugotovijo.

Priprava otrok na odrasli svet je danes zagotovo drugačna, kot je bila potrebna včasih. Vrednote, ki jih cenimo mi, se ne skladajo vedno s tistimi, ki jih ceni družba. In otroke je potrebno pripraviti na to.

Ko naši otroci odhajajo v svet, odrasli vemo, da se bodo srečali z vsem mogočim. Ko opazujem svoj odnos do odraščajočih otrok, čutim, da me je najbolj strah, da bi jih grobost in umazanija in nepravičnost in posvetne grdobije vseh vrst umazale. Da bi jim pod težo življenja iz oči čisto izginila otroška nedolžnost.

Kaj nam torej ostaja? Ostaja molitev k Očetu in priprošnja k nedolžnim otročičem, ki sedijo nekje čisto blizu Njega.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak