Torek, 31. december 2024: Silvestrovo

Silvestrovo

Na zadnji dan leta se sprašujem: Smo še hvaležni, ali pa vse v življenju jemljemo kot samoumevno?

Hvaležnost kot pristno občutenje se rojeva iz tega, da neštetokrat globlje dojamem, kako nič ni samoumevno. To, da se zjutraj zbudim in lahko vstanem in začnem svoj dan, ni normalna vsakdanja zadeva. Je zmaga življenja za še en dan. Je čudež sredi minljivosti, je podarjeni čas. To si seveda lahko govorim in tega ne občutim.

Vedeti je začetek, čutiti pa je sad dolgega odkrivanja, v katerem me življenje zrahlja, prečisti, ker sproti še in še premeče vse, kar hočem videti po starem, verjeti po starem in delati po starem.

Hvaležnost je zelo povezana z občutljivostjo. Ko začutimo karkoli v globino in zares, nas vedno obdari: s spoznanjem, z uvidom, z novim občutkom, s prodorom življenja. Zaživimo v dotiku nekega dogodka, ki nas je zajel, in začutimo, da smo bili obdarjeni.

Ko opazujem otroke in mlade, se sprašujem, ali jih starši še vzgajajo k temu, da znajo reči hvala, in jih spomnijo, da ni vse v življenju samoumevno. Naš šolski sistem je to razsežnost popolnoma prepustil posamezniku oz. staršem. Pri nas se namreč vse meri in ocenjuje, povsod se tekmuje in išče osebni uspeh …

Hvaležnost je pomembna, če nočemo izgubiti človečnosti. Vsak odtenek svojega življenja vsakdo prejme od Boga vsako sekundo posebej. Ni enega hipa, ko Bog ne bi mislil name. Me klical kvišku, me podpiral s svojo roko, tako rahločutno, da jo lahko celo spregledam. /…/ Če mu za to ne rečemo hvala, mu vzamemo sámo možnost obstoja in to je sprevrženost duha in gobavost srca.

Hvaležnost nas dela ljudi, čuteče za stvarstvo in občutljive za bližnjega. Še več, hvaležnost je znamenje notranje svobode. Notranje neobremenjen človek se bo znal braniti tudi pred vplivi družbe, ki ga mami v potrošništvo: Kupi, kupi, kupi … Vsiljive reklame na zaslonih ali časopisnih straneh ga prepričujejo, naj izkoristi in ujame priložnost, da bo srečen, a človek ostaja nepotešen in nesrečen.

Imam občutek, da je hvaležnost posredno, a tesno povezana s PREPROSTOSTJO. Človek, ki je hvaležen, je zadovoljen, notranje izpolnjen. Zadovoljen človek pa ne išče sreče v materialnem, ne hlasta po materialnem, ne zapravlja brezglavo. Lahko bi rekel, da hvaležnost vodi v bolj preproste izbire.

Živimo pa v družbi nezadovoljstva. Stalno smo bombardirani z idejo reklame, da moramo biti nezadovoljni. Z vsem. Z našim videzom (kože, zob, las, postave, pa celo beline srajc), s tehniko, ki jo trenutno imamo, ker nov model ponuja več, … Nezadovoljstvo je tisto, ki prodaja in ne zadovoljstvo.

Namen reklamne industrije je pač spodbujati nezadovoljstvo na čim širši življenjski fronti človeka. Lahko bi rekli, da prav živi od spodbujanja nezadovoljstva.

Prej ko se tega zavemo, bolje je. In prav naravnanost hvaležnosti (za to kar imam sedaj) vodi k temu. Zato svet potrošništva hvaležnosti ne mara in se o njej ne govori. Kdaj ste nazadnje slišali, da bi kdo koga pohvalil, češ: “Ta pa je hvaležen človek”?Tudi trpečemu in bolnemu je seveda težko govoriti o hvaležnosti. A eden največjih psihologov, Viktor Frankl, je zapisal: »V vsaki življenjski situaciji je smisel, tudi v trpljenju.«

Hvaležnosti se učimo. Vsaka sveta maša, evharistija, je zahvala! Pri njej duhovnik vedno znova ponavlja: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj …« To je vir moči. On je med nami. On nam daje moč, da zmagujemo sile teme, ki se vedno znova lotevajo človeških src. Z Jezusom, ki prihaja med nas pri vsaki maši, gremo lahko pogumno skozi življenje. Naj nas današnji večer  spodbuja, da bomo znali Bogu in drug drugemu reči hvala.

Pa ti? Za kaj se danes posebej zahvaljuješ?

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak