Torek, 14. januar 2025: Vemo kdo si

Vemo kdo si

Kot za marsikakšen evangeljski odlomek bi tudi za tega najbrž najraje rekli: Jezus je bil enkraten. Kakšna moč, kako mogočen nastop. O Jezusu so ljudje na glas razmišljali, da uči, kakor nekdo, ki ima oblast, še predno je izgnal hudega duha. Kaj jih je k temu nagibalo? Tako lahko govori tisti, ki se zaveda, da zadevo obvlada. Mar ni govoril o istih stvareh, kot pismouki. Saj je razlagal Božjo besedo in zgodovino odrešenja. V čem je bila njegova razlaga drugačna od razlage pismoukov? V čem je bil drugačen njegov nastop?

Zanj je bilo vse, kar je Bog v zgodovini Izraelskega naroda sporočal, povezano z vsakdanjim življenjem. Ko je govoril o preteklosti, je govoril o svojih koreninah. To ni zgodovina, ki se je človek uči na pamet. To je zgodovina, iz katere rastemo in živimo. Božja beseda in zapovedi so življenjsko vodilo. To ni skupek moralnih načel za razpravljanje. Zapovedi so Jezusu pomenile življenje. Spolnjevati zapovedi pomeni Jezusu, biti zvest Očetu. Posebno težo njegovim besedam je dajala njegova jasna zavest, da je Bog Izraela tudi njegov Oče! Bog Izraela ni nek lik skrit v templju, ampak oseba s katero je tesno povezan. Sporočilo, ki ga je posredoval, je doživljal kot Očetov dar, najintimnejše sporočilo, ne kakršen koli nauk o svetu!

Jezusov nastop ni bil ne položaj, ne služba, ne oblast, ampak življenje! Ko je nastopil, je povedal, da ga je Oče poklical, da oznani Božje kraljestvo in ga v sebi uresniči. Jezusov nastop je bil preprosto njegovo življenje.

Jezus je živo verjel, da ga Oče pošilja, da izpriča resnico! Jezusov nastop ni bil v razmišljanju, kakšen bo izpadel, kaj bodo ljudje o njem rekli. Jezusa je pri nastopanju vodil odnos z Bogom. Izpričati je moral resnico, ki mu je dana od Očeta, vse ostalo je postransko, nepomembno.

In kje smo mi? Mar nismo poklicani, da vzamemo zares zgodovino odrešenja. Mar ni vsa zgodovina odrešenja tudi zgodovina našega odrešenja? In v tej zgodovini imam poseben prostor kot božji otrok, s svojim imenom. Če torej govorim o preteklosti, govorim z Božjo močjo, če jo gledam skozi zgodovino odrešenja. Ko gledam v prihodnost, govorim z Božjo močjo, če skušam uresničiti Božji načrt, načrt, ki ga ima Bog zame. In ko druge spodbujam, naj vzamejo za res življenje, mar nima ta beseda izredne oblasti? Kdo se more upirati logiki, ki izvira z Božjega delovanja, iz razodete Resnice?

Naša življenja, niso ‘kar nekaj’. Naša življenja so del svete zgodovine, so del čudovitega Božjega načrta. Bog računa na vsakega od nas, da izpolni Očetovo voljo, da v sebi izriše čudovito podobo Božjega otroka. Vsakega od nas kliče, da drugemu oznani to čudovito sporočilo odrešenja. In ko vanj verujemo, je naša beseda trdna, jasna in se ji je težko upirati. To je nov nauk z oblastjo, nad katerim so se čudili Jezusovi sodobniki.

Poskrbimo, da bodo tudi naše besede imele tako težo! Ker bodo prežete z življenjem, ki raste iz zavesti, da smo Božji otroci, ker bodo prežete z življenjem, ki je eno samo izpolnjevanje Očetove volje. Naj imajo pravo težo tudi naše spodbude, ker bodo vsak trenutek dejansko izganjanje hudega duha iz naše srede. Ko govorimo v Božjem duhu, ko iščemo Resnico, je hudi duh že na begu.

Govoriti, kakor nekdo, ki ima oblast, je torej naloga kristjana. To je naloga, ki izhaja iz zvestobe Bogu. Bodimo te dni še posebej pozorni, da bo naša beseda resnično nov nauk z oblastjo!

Njegova beseda ni ena od mnogih, temveč edina odrešujoča, edina, ki razsvetljuje našo pot. Jezus v svojem nauku ne postavlja nepreskušenih in neuresničljivih trditev – kar uči, z življenjem tudi potrjuje. Uči pa le tisto, kar človek, vsakdo od nas, lahko uresniči, ker pozna potrebe in možnosti človekovega srca, naše narave. VE, da hrepenimo po sreči, ljubezni, dobroti, resnici in pravici. To so vrednote, ki jih ni mogoče dobiti zastonj; zanje je potrebno nekaj žrtvovati. Žrtev pa ni težka, če je smiselna, sprejeta z ljubeznijo.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak