Sreda, 15. januar 2025: Simonova tašča 

Simonova tašča 

Jezus vstopa skozi vrata in povedo mu o ženini bolezni. Simon in Andrej sta verovala, da ji lahko Jezus pomaga. Njegova sočutna navzočnost in ozdravljajoči dotik njegove roke sta jo ozdravila. Odzvala se je tako, da je vstala in Jezusu in drugim gostom izkazala gostoljubje. Bolezen ločuje, ozdravljenje obnavlja. Kdo od nas še ni izkusil, da se je dvignil njegov duh, ko je bil ob njem sorodnik ali prijatelj? Beseda ali dotik sta lahko dovolj, da se nam razpoloženje spremeni iz žalosti in obupa v upanje in srečo. Poklicani smo, da smo drug drugemu taki zdravniki.

Evangelij osvetli dve razsežnosti Jezusovega zemeljskega življenja in njuno tesno povezanost. Najbolj in najprej  izstopa Jezusovo usmiljenje. On vstopi v vsako bedo. Usmiljenje je prav to: odprt za vse trpljenje, ki ga lajša in zdravi. Prvo zdravilo je zagotovo sočutje in zanimanje za trpečega. Jezus bolnikom pusti čas, da pridejo k njemu. Bolne prime za roko. Njegovo telo posreduje Božjo bližino in moč.

Vidimo pa tudi, da Jezus veliko pred jutranjo zoro vstane in se umakne na samoten kraj za molitev. To je druga stalna značilnost njegovega zemeljskega življenja. Ves čas išče Očeta. Biti mora v tem, kar je Njegovega Očeta. Biti mora združen z njim in zato dolgo moli.

Hrepenenje po zedinjenju z Bogom Jezusa ne ovira pri podarjanju sebe bližnjim. Ko ga pridejo iskat, jim ne odvrne, naj ga pustijo na miru, ker sedaj moli. Pravi pa: »Pojdimo drugam, v bližnje trge, da bom tudi tam učil, kajti za to sem prišel!« Molitev mu omogoča največjo moč v usmiljenju in dobrohotnosti. V Očetovem srcu išče in najde vir ljubezni, ki jo posreduje ljudem.

Jezus je vreden zaupanja zaradi edinstvenega odnosa, ki ga ima z Bogom Očetom. Usmiljen do ljudi, še posebej do grešnikov, ker je prinesel odpuščanje, odvzel grehe in ljudem podaril zmago v preizkušnjah. Sam je šel skozi preizkušnje, da more pomagati preizkušenim. Cilj vsega Jezusovega življenja je da njegovo srce postane popolnoma odprto za ljudi, da je usmiljen in zedinjen z Bogom, ki ga ima za vrednega zaupanja.

Jezus se je postavil na isto raven z nami, postal človek kot mi, trpel naše trpljenje in preizkušnje, vzel nase tudi našo smrt. Vse zato, da bi nam lahko pomagal takšnim kot smo.

Usmiljenje črpa iz svoje združenosti z virom usmiljenja, ki je Bog in tudi iz povezanosti z nami. To je veliko razodetje učlovečenja. Jezusovo učlovečenje  dokaže, da je Bog hotel privzeti človeško naravo, da bi imel večje sočutje z nami.

Jezus je bil ganjen, je jokal in trpel, da bi trpel skupaj z nami.

Za nas je lahko to razlog za ogromno tolažbo in hvaležnost. Vemo, da nam je Gospod vedno blizu. Nobeno trpljenje, nobena težava in stiska, ni ovira med nami in njim, ampak sredstvo za še večjo povezanost z Njim. Na vse kar se nam v našem življenju zdi negativno smo povabljeni gledati kot na pripomoček za rast v povezanosti z Bogom in v odprtosti do soljudi.

Nič ni ovira, vse je priložnost. Težave, ki nam zlahka vzamejo pogum, lahko povečajo naše zaupanje. V njih se združimo s Kristusovim trpljenjem in hkrati postajamo solidarni z vsemi trpečimi. To je velik dar luči in moči. Oba vidika sta neločljiva: ko se združimo z Jezusovim trpljenjem, lahko pomagamo tistim, ki trpijo. Ko smo solidarni s tistimi, ki so v bolečinah, se resnično združimo s Kristusom, ki je hotel trpeti z vsemi trpečimi in grešnimi.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak