V čem je problem, če je otrok v središču družine?

V vsem. Čeprav najbrž nihče ne reče, da je otrok zanj vse, se mnogi starši tako vedejo in ravnajo z otroki na ta način. Kadar se vse v družini vrti okoli le otrok(a), je vse obrnjeno na glavo. Otrok ni in ne more biti center družine, ker si Bog tega ni tako zamislil. On je postavil zakone v stvarstvo in tudi družina je Njegova zamisel.

Družina ni človeška iznajdba, ampak Božja ustanova

Bog je načrtoval, da se otrok rodi v varnem in ljubečem okolju, ki ga oblikujeta odrasla mož in žena, ko skleneta trdno odločitev in se zavežeta, da bosta zvesta drug drugemu v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči. Obljubita si, da bosta vsak dan obnavljala medsebojno ljubezen in spoštovanje.

To je osnovni predpogoj, ki ga je Bog predvidel za vsakega otroka, da bo ta res zaželen, ljubljen, sprejet in da bo odraščal v okolju, ki bo odzivno na njegove potrebe. Danes ta predpogoj vse prevečkrat ni izpolnjen. Otroci se rodijo v nestabilni zvezi, v kateri starša še nista potrdila dokončne odločitve, da si bosta ostala za vselej zvesta, ker se ne poznata dovolj dobro, ali pa sta že tolikokrat prizadela drug drugega, da v njuno zvezo ne verjameta več. Ne preseneča, da je vse več zgodnjih razhodov, ki se zgodijo kmalu po rojstvu otroka, ali celo pred tem.

Krhkost sodobne družine je posledica ranjenih odnosov

Taki ranjeni starši seveda hrepenijo po stabilni zvezi in potem velikokrat iščejo ljubezen v novem odnosu. Ta odnos je seveda nov le na videz. Če človek namreč ne predela težav in zapletov iz prešnje zveze, prinese iste nerešene vzorce vedenja in doživljanja v novo zvezo. Razočaranje je potem še večje.

Nekateri starši pa svojo ljubezen usmerijo v skrb za otroka. Pogosto jih muči občutek krivde, da svojemu otroku niso dali tistega ljubečega doma, zato se jim odkupujejo na različne načine. Kar si otrok zaželi, to mu hočejo ustreči. Pri tem se niti ne zavedajo, da jih žene krivda in bežijo pred očitki lastne vesti. Otrok dobiva napačno sporočilo, da je v središču družine, da se ves svet vrti okoli njega in njegovih želja. Ko vstopi v stik z drugimi otroki, ki so prav tako prepričani, da se mora svet vrteti le okoli njih, pa nastopi grozen šok.

Nujnost odpuščanja sebi

Starši, ki so svoje življenje povsem posvetili otroku, se morajo najprej zavedati, kaj jih žene k temu. Če je to krivda, naj prosijo Boga, da bodo zmogli odpustiti sebi. Prav je, da poskrbijo za to, da otroku ne manjka nič od tega, kar potrebuje. Otrokove želje pa presojajo povsem svobodno, brez slabe vesti, kadar mu ne utrežejo. To lahko storijo, če za središče svojega življenja izberejo Jezusa. On je zase rekel, da je naša Pot, ki nas vse pelje k Očetu. Vse druge poti, tudi če se zdijo lepe, nas peljejo stran od Očeta in v njih ni pravega Življenja.

Otroci morajo vedeti, da niso jedro družine. Središče družine sva midva kot zakonca. In prav sredi med nama je On, ki nama je otroke zaupal za precej odmerjen čas, da jih pripraviva na življenje.

Foto: Peter Dlhy, Unsplash

Obj.: L. M.