Sobota, 8. februar 2025: Jezusove počitnice

Jezusove počitnice

Jezus povabi svoje učence, naj se umaknejo od množice, od svojega dela in se z njim umaknejo v »samoten kraj«. Učil jih je to, kar je tudi sam delal: uravnovešati stik z množico  in prehajati v skrivnosten in poživljajoč pogovor s samim seboj in z Bogom.

Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. Včasih celo zapravlja čas: vsi ga iščejo, on pa se ne da najti, ko je ves zatopljen v molitev. V današnjem evangeljskem odlomku vabi tudi svoje učence, da z njim zapravljajo čas: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.«

Pomembno je ovrednotiti vse tiste priložnosti za postanek in oddih, ki so posejane skozi zaporedje dni. Nedelja in prazniki, če jih dobro uporabimo, nam dajejo priložnost, da prekinemo pretirano napet ritem in vzpostavimo harmonijo s stvarmi, ljudmi, predvsem pa s seboj in z Bogom.

Ena od priložnosti za počitek so prav poletne počitnice. Te so za večino ljudi edina priložnost, da si malce odpočijejo, da se sproščeno pogovorijo s zakoncem, se igrajo z otroki, preberejo dobro knjigo ali pa molče opazujejo naravo; skratka, da se sprostijo. Če bi iz počitnic naredili še večje hitenje, bi jih uničili. K naročilu »Posvečuj Gospod dan« bi bilo treba dodati: »Posvečuj počitnice.«

Ob teh priložnostih, ko se ustavimo, je potrebno pozabiti na našo pomembnost in na to, da moramo narediti pomembne stvari. Zapravljanje časa je včasih najboljši način, da ga najdemo. Resnično zapravljen čas je tisti, ki ga porabim zunaj sebe, sredi vznemirjenja, ko si nikoli ne zastavim bistvenih vprašanj: »Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?« Ko človek nikoli ne pomisli na Boga in na to, da jaz, prav jaz obstajam pred tem Bogom.

Jezusove počitnice skupaj z apostoli niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo«, ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.

To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek, ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, ne moremo prepustiti samemu sebi ali pa poslati v bolnišnico, da bi nemoteno uživali počitnice. Ne moremo pozabiti številnih ljudi, ki si samote niso izbrali, ampak so nanjo obsojeni, pa ne le za kakšen teden, ampak morda za vse življenje.

Nekega dne je veliki pesnik Paul Claudel, sredi poletja opoldne stopil v cerkev in molil k Mariji naslednjo molitev, ki nam lahko pomaga:

»Poldne je. Vidim cerkev odprto. Vstopil bom. Mati Jezusova, ne prihajam, da bi molil. Ničesar nimam, kar bi lahko podaril, in ničesar, kar bi prosil. O, Mati, prihajam, da bi te gledal … Molče gledam tvoj obraz in dovolim srcu, da poje v svoji govorici.«

Dovolite srcu, da »poje« … ali pa joče, kakor pač čuti.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak