Nedelja, 16. februar 2025: 6. navadna nedelja

6. navadna nedelja

Prepričan sem, da vsem prav bode v oči protislovnost Jezusovih besed. Kako naj bomo veseli, če smo žalostni, če o nas grdo govorijo, če smo lačni in ubogi? V tem, kar nam Jezus sporoča v blagrih, niti ni dovolj prostora za preneseni smisel. Še toliko manj, ker blagre jasno dopolnjujejo gorja. Lahko bi rekli, da smo slišali povzetek Jezusovega odnosa do življenja. Do življenja, ki je nujno sestavljeno iz lepega in grdega, prijetnega in težkega, veselega in žalostnega. Čeprav bi lahko blagre imenovali celo Jezusova ustava, oz. ustava za kristjana, pa niti ne vem, če dobro razumemo, kaj hoče Jezus povedati s tako radikalno držo.

Blagre razumem kot teologijo križa, nauk o križu. Gre za nauk o odrešilni vlogi križa, bolečine, trpljenja. Zakaj je trpljenje dobro? Najprej se moramo spomniti, da je Jezus v svojem življenju neprestano lajšal trpljenje: je ozdravljal, izganjal in oznanjal. Vse je delal zato, da bi ljudje ne trpeli. Torej je jasno, da trpljenje samo po sebi ni cilj. Jezus je trpel od jasli do križa in še vedno trpi v evharistiji. Zakaj? Ker je trpljenje najvišje dejanje ljubezni. Ko ne moreš storiti za bližnjega nič več, lahko zanj moliš in trpiš. V logiki križa, Bog trpljenje spreminja v odrešenje. Po sprejetem trpljenju iz ljubezni do bližnjega sam rasteš v notranji lepoti ter hkrati s Kristusom soodrešuješ svet.

Jezus je jasen. Blagruje tiste, ki križ prepoznajo kot pot polnega življenja, ki sprejmejo trpljenje v luči odrešenja in ljubezni. Izreka pa gorje nad tistimi, ki hočejo križ izbrisati iz svojih življenj. Izbira je naša. Že Stara zaveza jo pozna, ko pravi: Izberi smrt ali življenje. Naj nam tudi nedeljska evharistija pomaga, da bi vedno izbirali življenje.

Današnji evangeljski odlomek nas torej vabi, da razmislimo o globokem pomenu tega, da imamo vero, ki je v popolnem zaupanju Gospodu. Samo on lahko da našemu bivanju tisto tako želeno polnost, ki jo je tako težko doseči.

Veliko jih je namreč tudi dandanes, ki se razglašajo za delivce sreče. Pridejo in obljubljajo uspeh v kratkem času, veliki zaslužek na dosegu roke, magične rešitve vsakršnega problema in tako naprej. In tu zelo z lahkoto lahko zdrsnemo.

Zaradi tega nam Jezus odpira oči za resničnost. Poklicani smo za srečo, da smo blaženi. Srečni smo, če se prepoznamo za pomoči potrebne pred Bogom in če smo kot On in z Njim blizu ubogim, žalostnim in lačnim.

Jezusovi blagri so odločilno sporočilo, ki nas spodbuja, priganja, da ne postavljamo svojega zaupanja v materialne in minljive stvari, da ne iščemo sreče pri prodajalcih megle, ki so tolikokrat prodajalci smrti in pri izvedencih prevar. Gospod nam pomaga odpreti oči, da si pridobimo bolj prodoren pogled na resničnost. Skratka tisto, kar daje v resnici smisel in polnost našemu življenju.

Kaj se zgodi, če ne živimo v luči blagrov? Življenje postaja vedo bolj monotono, sivo, dolgočasno in prazno. Če v nas ni bolečine, ni hrepenenj. Če ni hrepenenj, ni prizadevanja, da bi hrepenenja izpolnili. Če vztrajaš v hrepenenju po lepem, te hrepenenja, ki vedno presegajo ta svet, ženejo v neskončno ustvarjalnost, živost in ljubezen. Če jih ne sprejmeš, ker se ob njih čutiš nemočen, si lahko le nesrečen, ali pa se prepričaš, da je vse v redu, a ostajaš prazen. Torej imamo na voljo troje:

• da živimo polno, hrepenimo in nosimo bolečino,
• da se prepričamo, da so hrepenenja nesmiselna in postajamo vedno bolj zdolgočaseni,
• ali pa smo nesrečni, ker se vse ne uresniči, godrnjamo in se jezimo na vse okrog nas.

Zaradi tega nam Jezus odpira oči za resničnost. Poklicani smo za srečo, da smo blaženi. Srečni smo, če se prepoznamo za pomoči potrebne pred Bogom in če smo kot On in z Njim blizu ubogim, žalostnim in lačnim.

Devica Marija naj nam pomaga z oprtim razumom in srcem prisluhniti temu evangeliju, da bo v našem življenju obrodil sad in bomo postali pričevalci sreče, ki ne razočara. Ta Božja sreča nikoli ne razočara.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak