Kateheza o Jezusovem darovanju v templju, v majhnosti videti navzočnost Boga

Svetopisemski odlomek: Lk 2,27-29

[Simeon] je v Duhu prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika po svoji besedi v miru.«

Kateheza: Cikel katehez »Jubilej 2025. Jezus Kristus, naše upanje.«

Jezusovo darovanje v templju. »Moje oči so videle tvoje zveličanje.«

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Danes premišljujmo o lepoti Jezusa Kristusa, ki je naše upanje (prim. 1 Tim 1,1), v skrivnosti njegovega darovanja v templju.

V pripovedih o Jezusovem otroštvu nam evangelist Luka opiše Marijino in Jožefovo pokorščino Gospodovi postavi in vsem njenim predpisom. V resnici v Izraelu ni bilo obvezno darovati otroka v templju, a kdor je poslušal Gospodovo besedo in se ji je želel podrediti, je to imel za dragoceno dejanje. Tako je storila Ana, mati preroka Samuela, ki je bila nerodovitna. Bog je uslišal njeno molitev in ona, potem ko je rodila sina, ga je odnesla v tempelj in ga za vedno darovala Gospodu (prim. 1 Sam 1,24-28).

Luka torej pripoveduje o prvem bogoslužnem opravilu, povezanim z Jezusom, ki se zgodi v svetem mestu Jeruzalem in ki bo od trenutka, ko se bo trdno odločil iti v Jeruzalem (prim. Lk 9,51), cilj vsega njegovega delovanja, usmerjenega v izpolnitev njegovega poslanstva.

Marija in Jožef ne vključita Jezusa le v zgodovino družine, ljudstva, zaveze z Gospodom Bogom, ampak poskrbita za njegovo varstvo in rast ter ga vpeljeta v ozračje vere in čaščenja. Tudi onadva postopoma rasteta v razumevanju poklicanosti, ki ju daleč presega.