Kje najdemo moč, da živimo v upanju

Vsem znani slovenski misijonar Pedro Opeka, bojevnik upanja, je izrekel naslednje besede: “Upanje ni beseda, ni želja, ampak boj, življenje, volja in moč duha in evangelija, ki ga skušamo živeti v realnosti.”

Upanje ni zgolj neka teologalna krepost, ali filozofska ideja, ampak je dejavnost, je življenje v moči duha. Upanja samega na sebi ne moremo videti, ne moremo ga otipati ali kako drugače čutiti. Z upanjem je podobno kot z vetrom. Samega vetra ne moremo videti, lahko pa opazujemo njegovo delovanje, kako učinkuje. Človek, ki v sebi nosi upanje, se odziva drugače in postaja boljši. Pridobiva Jezusove lastnosti in njegov značaj. To je prvo, kar ljudje opazijo na človeku, ki ima upanje.

Poskrbimo, da imamo najprej sami upanje v sebi

Včasih se zgodi, da se tako intenzivno ukvarjamo z reševanjem težav, da te stopijo v središče mojega uma, mojega doživljanja in začnejo voditi moje delovanje, ne da bi se tega v resnici zavedali. Ne zmoremo vsega sami. Bog si tega ni zamislil tako. Moramo znati razločevati, kaj je moja odgovornost in naloga, ki jo moram opraviti sam in kaj je Božja stvar, ki jo lahko uredi le On.

Če pogledamo večino čudežev, ki jih je Jezus storil, opazimo, da je pri večini na nek način želel in iskal sodelovanje s človekom. Včasih je vključeval apostole in učence, pa tudi druge ljudi. Čeprav je Bog in kot tak vsemogočen, išče naše sodelovanje. Noče delati brez nas.

V tem smislu pričakuje, da poskrbimo, da se hranimo z upanjem, ki nam ga hoče dati. Najdemo ga ob branju Svetega pisma, v molitvi, zakramentih, v skupnosti in v služenju. O teh stvareh bomo premišljevali v Tednu družine.

O upanju moramo pričevati

Dva koraka sta, kako to naredimo. Najprej moramo biti pripravljeni na poslušanje in šele v drugem koraku na govorjenje oziroma pričevanje. Kadar poslušamo človeka, pridobimo njegovo zaupanje. Potem ta človek drugače sliši besedo, ki mu jo želimo povedati.

Božja strategija je, da človeka vedno poišče v njegovi trenutni situaciji, tam, kjer se nahaja. Naj bo to tudi naša strategija. Ko poslušamo človeka, hkrati z ušesi srca prisluškujmo glasu Svetega Duha, kaj nam On govori. Potem bomo našli prave besede za sogovornika, da ga pripeljemo bliže k Bogu.

Ko govorimo, govorimo vedno le resnico, in to z ljubeznijo. Zavedati se moramo, da ne moremo spremeniti človeškega srca. Tega lahko samo Bog. Mi smo zgolj Njegov glas.

Upanje je živa dejavnost

Ko so mlade ljudi povprašali o vzrokih za samomorilno vedenje, niso rekli, da so hoteli narediti samomor zaradi samih težav. Kot prvi razlog so navedli, da so bili v svojih težavah popolnoma sami.

Večina ljudi ne pričakuje, da bi jim drugi rešili težave ali jih odvzeli. Želijo pa imeti ob sebi človeka, ki jim bo s svojo bližino, nakonjenostjo in podporo dal upanje. Ko opazimo človeka in naredimo korak k njemu, ga ogovorimo, mu prisluhnemo in spregovorimo z njim besedo, s tem ustvarimo prostor upanja.

Naj bo Teden družine priložnost, da naš dom postane še bolj prostor upanja. Potem pa ta prostor upanja širimo tudi zunaj naše hiše, med sosede, sodelavce, verne in neverne, povsod kjer smo. Da bomo zmogli izpolniti naročilo apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1Pt 3,15).

Foto: posnetek zaslona

Obj.: L. M.