Sreda, 16. april 2025: Sem mar jaz?

Sem mar jaz?

Včasih se ti zgodi in s svojimi dejanji presenetiš samega sebe. Včasih z dobrim, včasih s slabim. Za dobro čutiš, da ti je bilo na nek način podarjeno, in si morda hvaležen. Da si našel pravo besedo, da si zbral pogum, da si ostal pokončen, da si se premagal v skušnjavi … Ob zlu pa si osupel – da se kaj takega skriva v meni? Toliko nasilja, zla, zajedljivosti, hudobije? Potem ali lahko sploh verjameš, da je odpuščanje še možno?

Drama učencev pred Kalvarijo izžareva to negovotovost. Sprašujejo: “Mar tudi jaz?” In pri tem vsi potihem upajo, da bodo zagledali veder, tolažeč nasmešek: “Oh, ti pa že ne, a si prismojen!?” Tako lahko razumemo vprašanje učencev “Ali sem jaz?”.

In tako je tudi z nami. Vsi si želimo potrditev, da ne bomo izdali – ker smo navajeni razmišljati, da je to edini način, da ostanemo ljubljeni. Roka roko umije.

Ampak Jezus ljubi kljub temu. Ni odvisen od naše ljubezni, ne kupčuje z zvestobo in zaslugami. Po vstajenju zbere ob sebi iste učence, ki so ga pod križem zapustili.

“Kateri je z menoj pomočil roko v skledo,” pomeni, da smo prav vsi izdajalci, vsak na svoj način … eden je Juda, za denar … drugi je Peter, iz strahu … sram, ogroženost, krivda … vsakega od nas hudič po svoje skrivnostno zastrupi, da otrpnemo v kamnitem krču, ko bi morali zvesto ljubiti.

Ampak tisti nasmešek, ki smo ga pričakovali pred izdajo, kot zagotovilo, da “jaz že ne”, dobimo potem: “Kljub temu si še vedno moj!” Kot Jezus, ki je po izdaji pogledal Petra (tako pravi izročilo) – to ni bil pogled sodbe in pravičništva, to je bil nežen pogled ljubezni, razumevanja, sprejemanja … In zato se je Peter lahko zjokal in postal Skala. In zato se je Juda obesil – ker je zbežal stran od Jezusa. Ker ni pri njem poiskal usmiljenja.

Ljubiti včasih pomeni tudi zanesti se, da ti bo drugi odpustil tvoje zlo. Računati z vso svojo težo na njegovo ljubezen. Ko ni nobene preračunljivosti več, samo radost dajanja …

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak