Petek, 18. april 2025: Veliki petek

Veliki petek

Križ vstopa v vse trenutke našega življenja.

Ko Kristus sprejme nase križ, ni več nobenega ugovora k dejstvu, da želi biti Bog človeku popolnoma blizu. Ko sprejmemo dramo križa, dokončno vidimo, da Boga ne moremo izriniti iz nobenega dela svojega življenja, ne da bi povzročili katastrofo.

Križ je znamenje, da se Bog ne sramuje nas, ki smo njegovi. Križ namreč ni samo ponižanje, ni nekakšna tekma, “kdo zmore več”, ampak predvsem bližina, ki jo Kristus izkaže vsakemu človeku. Tudi Jezus sam ne postavlja v ospredje bolečin in razvrednotenja, ki mu jih križ povzroča, ampak predvsem ljubezen, ki se po križu razliva na ves svet. To je ljubezen, ki jo zmore samo Bog. To je polnost življenja, ki lahko premaga smrt.

Toda kaj je pravzaprav križ? Je to samo nekakšno orodje, sredstvo, nekaj kar nam vzbuja grozo? Spomnimo se, da Jezus križa ni samo doživel, ampak ga je tudi posvetil. Tisti kraj, kjer se je do konca darovala najsvetejša daritev Boga, je iz mučilnega orodja postal drevo življenja. Torej je prav, da ga tudi sprejemamo tako. Naša življenjska izkušnja nam govori, da je križ tisti zaklad našega življenja, ki nam omogoča, da lahko doživljamo vsak trenutek svojega časa kot popolno in čisto resnico.

Nazaret je mesto, kjer je beseda postala človek, kjer je Bog stopil na zemljo. Betlehem je kraj, kjer je ta beseda postala očitna in je spregovorila ljudem. Golgota pa je kraj, kjer se je darovala največja daritev ljubezni. To lahko sprejmemo kot resnico svojega življenja.

Tudi Marija je to prepoznala. V Nazaretu in na Golgoti. Bila je tam in prisluhnila je. Kar se je zgodilo v njenem duhu v Nazaretu, ko je za ves svet sprejela Boga, pa je na drugačen način doživela na Golgoti, vendar isto. Marija živi to držo poslušanja in čuje z Jezusom. Ona ve, kaj je najbolj bistveno, zato vztraja. Marija ve, da se Bog sklanja v Nazaret, kraj oznanjenja, in na Golgoto, kraj darovanja. Marija je ob teh dogodkih zraven, kajti ta dva dogodka kažeta naprej, na dopolnitev vsega po Božji volji.

Naša življenjska izkušnja nam govori, da brez trpljenja ne gre. Kakorkoli delamo, srečujemo upornost svojega človeškega telesa, svoje človeške volje in svojega človeškega spoznanja. Še huje se to pojavi takrat, ko naletimo na odpor drugih, ki se z nami ne strinjajo. Tudi danes doživljamo ponižanje in nerazumevanje na mnogih koncih. Velikokrat se nam zdi, da smo izgublili smisel, da je vsa družba postala brezvoljna, da človeške strukture ne držijo več in in da ni več smisla, za katerega bi živeli.

Kaj pa če se je to zgodilo zato, ker smo se vsi strinjali in se še danes strinjamo, da je trpljenje dobro izbrisati iz našega življenja? In ko smo hoteli izbrisati trpljenje, smo izbrisali tudi vse ideale, vso resnično lepoto, zvestobo in spoštovanje.

Toda trpljenje je del našega življenja. Trpljenje je dejstvo, ki nas potrjuje, da smo na pravi poti in s tem tudi doživljamo odpor. Ni potrebno, celo škodljivo je, da bi silili v trpljenje, da bi ga iskali in se s tem potrjevali. To ne bi bilo po Božji volji. Če pa trpljenje pride, pa je radovoljno sprejetje trpljenja pravo Božje delo, ki omogoča, da v celoti in popolnoma doživim resnico sebe samega.

Da bi lahko resnično zaživeli to skrivnost, prosimo Marijo: “Sveta Mati to te prosim, rane Kristusa naj nosim. Vtisni v moje jih srce.”

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak