Nedelja, 20. april 2025: Velika noč

Objavljeno: 20. 04. 2025

Velika noč

Marija Magdalena, z ljubeznijo misli na Križanega! S hitrim korakom zgodaj zjutraj hiti h grobu, kjer je Jezus pokopan. Nihče je ne more ustaviti. V srcu nosi mir; prevzela jo je neizmerna in hvaležna ljubezen do Gospoda in potem sledi spoznanje: Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.

Mar ni takšno pogosto tudi naše razpoloženje. Gospoda ni tam, kjer ga iščemo. Bog ne odgovarja tako kot smo si predstavljali. In vendar ga Marija Magdalena ne neha iskati. Tudi Simon Peter in Janez ga iščeta. Ne moreta se sprijazniti, da ga ni. To je prvo povabilo velikonočnega jutra. Vera je iskanje Vstalega. Kljub temu, da prvo spoznanje ob grobu ni: Jezus je vstal, ampak: Ne vemo, kam so ga položili, je današnje jutro veselo. Je povabilo k vstajenjski veri, ki jo odkrivamo v ljudeh, ki se znajdejo pri Jezusovem grobu.

Mar ni tudi naša vera pogosto podobna Marijini. Mar nismo pogosto zbegani in ne vemo, kje se Bog skriva, zakaj ga ni. A Marija Magdalena in žene vztrajajo v iskanju in Vstalega končno najdejo. Pot naše vere ni tako preprosta in prav je, da jo vzamemo zares tudi na to slovesno praznično jutro.

Prvo, kar mi govori velikonočni dogodek je, da se vera začne v neskončnem hrepenenju, da bi nekoga, ki ga ljubimo, imeli zase. Marija Magdalena je žena, ki želi, da bi bil Jezus z njo, samo njo, vedno njen. Za mnoge pretirava tako ali drugače, vendar se Jezus nad tem hrepenenjem ne zgraža, nasprotno, je odgovor na to hrepenenje. Pred nami je tudi Peter, ki je prišel k grobu. Tudi on je, sicer po moško, povedal, da je Jezus njegov in da ga ne da. Rekel mu je, da da življenje zanj. V vrtu Getzemani je služabniku celo odsekal uho. S Petrom teče tudi Janez, učenec, ki je slonel Jezusu na prsih pri zadnji večerji. Lahko bi rekli, da so prvi ob grobu tisti, ki so ves čas tiščali k njemu. V življenju vere, ne more biti drugače. V nas so hrepenenja po bližini, po pripadanju, po imeti zase. Jezus je odgovor na ta človeška hrepenenja. A želi, da gremo na pot, tako v naših odnosih in ga iščemo, kot v odnosu do Njega. Oboje se močno prepleta.

Pot vere, je pot iskrenosti do svojih hrepenenj in pot poslušanja.

Vstajenja ni mogoče dočakati, če se od bližnjih oddaljimo. Seveda v tem trenutku pomislimo na tiste, ki so sami in nimajo nikogar, ki bi bil z njimi. Naj bodo v naših mislih in bodimo z njimi na poti vere. Vera je vedno v občestvu in k temu nas vabi obhajanje velike noči.

Prazen grob je nagovoril samo Janeza. Marija Magdalena in Simon Peter sta začela verovati šele potem, ko se jima je vstali Jezus osebno prikazal. Do osebnega srečanja z njim sta lahko zgolj strmela nad vsem, kar se je v tistem jutru dogajalo, si postavljala vprašanja in doživljala strah in negotovost, ker odgovorov nista dobila ne iz znamenj ne iz sebe. Osebno srečanje pa je tudi njima odstrlo tančico nevednosti in negotovosti. Jezus, njun Gospod in Učitelj je vstal in živi.

Še ena misel ob vstajenju: Kdaj je Marija Magdalena srečala Jezusa? Ko je tekla k učencem, da jim sporoči, da gre pred njimi v Galilejo. Jezusa bomo srečevali, z njim živeli, če bo naše življenje od hrepenenj, da bi ga imeli zase, preraslo v neustavljivo hrepenenje, da ga prinesemo drugim.

Vstali Jezus ima še vedno rane na rokah in na prsih. Trpljenje, s katerim smo se nadenj spravili ljudje, je na njem pustilo sledove. Tudi smrt in vstajenje sledov trpljenja nista izbrisala. Vendar te rane nikakor niso znamenje njegovega poraza, ampak so postale razpoznavno znamenje njegove zmage.

To je tudi veliko sporočilo upanja za vse ljudi, ki v našem času in svetu trpijo preganjanje, nasilje, izkoriščanje. Morda jih vse to manj zaznamuje na njihovih telesih kot na njihovih dušah. Morda so to rane, ki sicer ne krvavijo navzven, ki pa vendarle neznosno bolijo navznoter. Velika noč Jezus Kristusa nam govori, da bo ljubezen zmagala, da bo odpuščanje zmagalo, da bo Bog končni zmagovalec nad vsem.

Vsem želim veselo veliko noč oz. vstajenjsko jutro naše vere. Vere, ki je: