Sreda, 23. april 2025: Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?

Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?

Prvo kar moramo povedati ob tej izpovedi učencev na poti v Emavs je to, da sta bila enkratno počaščena, saj sta iz ust samega vstalega Gospoda slišala kaj Pisma govorijo o Njem in o njegovem vstajenju. Skrivnosten sopotnik je učencema odpiral Pisma, je rečeno v slovenskem prevodu. Nekaj podobnega je doživel samo še neverni apostol Tomaž, ki ga je vstali Gospod vpričo zbranih apostolov povabil naj položi svoje roke v njegove rane in naj ne bo neveren, ampak veren.

Učenca bežita iz Jeruzalema razočarana in obupana. Jezus pa hodi z njima. Luka nam prikaže pot vere. Srci obeh učencev sta polni bolečine: »Mi pa smo upali…« Tesnoba in melanholičnost. Dejstva so izničila njuno upanje. Vsega je konec. Dogodki so ju oslepili. Jezusa, ki hodi z njima nista sposobna več videti. Zaupanja jima niso dale niti žene, ki so povedale, da je vstal in živi.

Jezus se postavi na njuno raven in sledi njunemu notranjemu dogajanju. Kakor tujec ju sprašuje in prosi pojasnila za njun obup. Počasi in postopoma mu razlagata. Jezus ju posluša, spregovori in ozdravi. Najprej ju dobrohotno okara, da sta neumna in počasnega srca za verovanje tega kar so povedali preroki. Nato jima razloži Sveto pismo. Tako ju pritegne, da ga prosita naj ostane z njima. Njegovo zadnje dejanje je obhajilo: Vzel je kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj sta ga končno prepoznala. Znova sta premislila vse, kar jima je povedal. Ugotovila sta, da jima je srce gorelo, ko jima je razlagal Pisma. Njuna vera in upanje oživita. Zato se takoj vrneta v Jeruzalem.

Pot njune vere je enaka tudi zate in zame. Dogodki nas velikokrat razočarajo, življenje nas rani in mi ranimo druge. Hodimo okrog žalostni in depresivni. Potrebujemo vstalega Jezusa, da nas vodi in s svojo besedo razsvetli naše življenje.

Pomenljivo je dejstvo, da jima je Jezus najprej razlagal Sveto pismo. Jezusovo vstajenje je del dolgo pripravljenega Božjega načrta znotraj izvoljenega ljudstva. Jezusovo trpljenje v luči velike noči – prehoda – dobi svoj polni smisel in pomen. Jezus nam daje razumeti, da je trpljenje potrebno za dosego odrešenja. Prosimo, da nam odpre oči in vžge srca. Naj njegovo podarjeno telo in kri odpirata v nas možnost vedno globljega vstopanja v skrivnost življenja, ljubezni in vstajenja.

V tem odloku je lepo viden pomemben motiv vstajenjskih pripovedi: Vstali hodi z nami po naših poteh. In z njim lahko govorimo, lahko mu povemo vse, česar v svojem bivanju ne razumemo. Kakor učencema bo tudi nam razjasnil in nam s Svetim pismom odprl nov pogled na stvari. Jezus čaka, da ga prosimo, naj ostane z nami, ko se nam bliža večer, ko se v nas in okoli nas spusti mrak. Z nami gre tja, kjer se obrnemo vase, da bi bili sami s seboj. To je največja tolažba te pripovedi: »In vstopil je, da bi ostal z njima. (Lk 24,29)«

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak