Četrtek, 24. april 2025: Kaj ste preplašeni in…

Kaj ste preplašeni in…

Jezus še ni “domačin” v našem življenju. Če se nam preveč približa, se prestrašimo.

Toda Jezus je vztrajen: kaže nam svoje roke, noge, ponuja nam, naj pretipljemo njegovo navzočnost… Vstajenje za nas postane resničnost šele takrat, ko se z Jezusom usedemo za mizo, z njim delimo svoj grižljaj, veselje, žalost… Takrat bo Jezusova navzočnost prehajala tudi na druge!

Danes smo vsi utrujeni, utrujeni od (tolikih) besed, utrujeni od tolikih priporočil, utrujeni od upanja na boljši jutri. Utrujeni smo, ko čutimo, da smo kristjani v času, ko beseda “kristjan” mnogim več ne pove ničesar, medtem ko je drugim samo pradaven spomin, trd kakor misel na smrt. Kljub temu ta evangeljski odlomek, vabi vsakega, da bi že sedaj živel nekaj tiste večnosti, ki nas bo nekoč tako prijetno presenetila, da si kaj takega niti sanjati ne bi upali. “Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi?” To niso samo besede, ki bi jih izgovoril Jezus, Vstali, svojim prvim učencem, ampak je ta beseda izgovorjena danes tudi nam kot vprašanje, ki nam ga postavlja življenje, zgodovina, da bi nanj dali odgovor. Ta odgovor naj ne bi bil samo bežen, mimogrede.

Kristus je vstal, da bi se vključil v naše življenje, da bi se usedel za mizo naše vsakdanje resničnosti; celo prosi nas, da bi mu ponudili svojo vsakdanjo hrano, svoja upanja in svoje prevare in sicer s popolnim zaupanjem, tako, kot je rečeno: “Dali so mu kos pečene ribe. In vzel je ter vpričo njih jedel.” Jezus ni izbirčen, sprejema vse, kar mu je darovano iz srca; in v tem trenutku se več ne ve, kdo je bolj srečen: ali ta, ki daruje kos ribe, ali ta, ki jo uživa; ali ta, ki mu odpira svoje uboštvo in svojo ljubezen, ali tisti, ki obdaruje njegovo življenje s svojo navzočnostjo, ki bi sicer bilo obsojeno na hiranje in na nič.

Gotovo je, da resnično občuti veselje tisti, ki mu v svojem srcu da prostora!

Prevečkrat smo pozabili, da imamo prav mi kristjani po meri svoje ljubezni tudi dolžnost govoriti, oznanjati, pridigati, evangelizirati. To je naš lasten delež k dvigu človeka, k razvoju zgodovine. Te “službe” nikakor ne moremo prenesti na druge, ker bi se mi hoteli posvečati socialnemu delu, dobrodelnosti ipd. Če delegiramo drugega, imamo sociologa, humanista, človeka dobre volje več, toda enega kristjana manj; tako se izmikamo povabilu oznanjevanja, za kar sta nas poslala Kristus in Cerkev in kar svet, mogoče nezavestno, pričakuje, da bi našel smisel svojega obstoja, da bi zmogel preobrazbo in prenovitev.

Samo na tak način »novost« Vstalega ni skrčena zgolj na spomin, ampak postaja nenehna spodbuda, da bi vstajenje postalo dimenzija življenja.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak