Nedelja, 27. april 2025: 2. velikonočna nedelja

2. velikonočna nedelja

   Današnji evangeljski odlomek govori o Jezusovem srečanju z apostolom Tomažem teden dni po vstajenju. Tomaž je človek, ki se ne zadovolji takoj in zato raziskuje, osebno preverja in želi priti do osebne izkušnje. Ob odrešilnem stiku z ranami Vstalega, Tomaž pokaže dejansko svoje rane, svojo razcepljenost, svoje ponižanje. V znamenju, ki so ga pustili žeblji pa najde odločilni dokaz, da je ljubljen, pričakovan, razumljen. Nahaja se pred Odrešenikom, polnim miline, usmiljenja in nežnosti. Prav takšnega Gospoda je iskal v skriti globini svojega bitja, saj mu je bilo že vedno znano, da je tak.
   Ko Tomaž doživi osebni stik z Jezusovo ljubečo in usmiljeno potrpežljivostjo, dojame globoki pomen vstajenja. Notranje preobražen izpove svojo polno in celovito vero vanj, ko vzklikne: „Moj Gospod in moj Bog!“ Tomaž se je tako rekoč dotaknil velikonočne skrivnosti, ki v polnosti razodeva Božjo odrešilno ljubezen, bogato z usmiljenjem. In tako kot Tomaž smo v tej drugi velikonočni nedelji tudi mi vsi povabljeni v ranah Vstalega zreti Božje usmiljenje, ki je večje od vsake človeške omejenosti in blesti nad temino zla in greha.

Tomaž je pomembna stran vsakega izmed nas. To je tista stran, ki išče in sprašuje, ki je kritična in skeptična, ki pretehta za in proti, ki dvomi in ima malo zaupanja, ki ima pogum, da reče: “Ne verjamem”. To je tista stran, ki hrepeni po pravi, globoki izkušnji nove, neverjetne resničnosti, ki želi, da se je le-ta dotakne v duši. Nejeverni Tomaž je tisti, ki kljub svojemu dvomu hrepeni po novem in je pripravljen na novo. In ker živi svoj dvom, ga ne skriva ali taji, mu je tako podarjeno resnično srečanje.
To je darilo, ki je mišljeno za vsakega izmed nas: “Blagor tistim, ki niso videli, pa
verujejo!” Tudi mi smo obdarjeni z duhom Vstalega, ki nam je, kot prispodoba
vdiha, prikazan kot tisti, ki podarja življenje, ki oživlja, ki nam ljudem želi dati
življenjsko priložnost, da lahko ponovno zadihamo! Velika noč ni pobožen spomin na pretekel dogodek, ki ni preverljiv. Izkušnja vstajenja ima prav tako močan vpliv na naš čas in na naše povsem osebno življenje. Nepričakovano in presenetljivo, tako v velikem kot v malem, vsakdanjem in preprostem, lahko Vstali premaga zaprta vrata. Vstajenje se želi zgoditi tu in danes vsak dan znova. “Moj Gospod in moj Bog!”, v vseh stvareh in trenutkih mojega življenja.

Verovati pomeni imeti temelj, trdna tla pod nogami. K takšni veri vabi Jezus
»Nevernega Tomaža«, ko mu pravi, naj se prepriča in naj ne bo neveren,
ampak veren.

S svojo zahtevo po otipljivih dokazih nam je ravno Tomaž blizu, posebej
tistim, ki težko verujejo in imajo pomisleke in težave. Pravih dokazov za Boga
ni, zatrjujejo teologi, so pa pametni in utemeljeni razlogi za verovanje.
Dokažemo lahko Pitagorov izrek, Boga pa iščemo in najdemo po drugih poteh, po poteh srca, predvsem v izkustvu pravičnosti, lepote in dobrote.

Danes pa je tudi nedelja Božjega usmiljenja. Ta nedelja  želi v nas prebuditi gorečnost. Spominja in opominja nas, da greh ni le v prestopkih, ampak še bolj v mlačnosti. Poklicani smo, ne le da sami sledimo Jezusu, ampak da ga oznanjamo. Kot pravi Sveti Vincencij Pavelski: Ni dovolj da jaz ljubim Boga, če ga ne ljubi tudi moj bližnji. Še bolj vneto pravi apostol Pavel: »Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1Kor 9,16).

Naj bo nedelja Božjega usmiljenja opomin in spodbuda h gorečnosti. Pomislimo, kako goreče stopamo za Jezusom, ki v ljubezni do človeka in do resnice sprejema križ in umira za nas. Večkrat ponovimo za apostolom Pavlom: Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak