Papež je več kot le funkcija, je očetovstvo

Tako je izjavil sedaj že sveti papež Pavel IV., ko se je decembra 1964 vrnil s potovanja v Indijo. Tam ga je ob prihodu ob poti pozdravilo več kot milijon ljudi, pripadnikov vseh religij. Množica je preplavila ulico in obkolila limuzino Lincoln s strešnim oknom, ki jo je Pavel VI. pozneje zapustil kot darilo materi Tereziji iz Kalkute. Papež Montini je dve uri brez premora pozdravljal in blagoslavljal. Ob spominu na to srečanje z množico je papež svojemu prijatelju filozofu Jeanu Guittonu zaupal: »Mislim, da je od vseh dostojanstev papeža najbolj zavidljivo očetovstvo. Zgodilo se je, da sem spremljal Pija XII. na slovesnih dogodkih. Vrgel se je v množico, kot bi bil v bazenu v Betsaidi. Pritiskali so nanj, mu trgali obleko. On pa je bil sijoč. Imel je moč. Toda med pričevanjem o očetovstvu in osebnim očetovstvom je morje. Očetovstvo je občutek, ki preplavi duha in srce, ki nas spremlja v vsaki uri dneva, ki se ne more zmanjšati, ampak raste, ker narašča število otrok.«

V nadaljevanju je sv. papež Pavel VI. takole razmišljal o svoji papeški vlogi: »Ne gre toliko za funkcijo kot za očetovstvo. In človek ne more prenehati biti oče … Čutim se kot oče vsega človeštva … In to čustvo v papeževi zavesti je vedno novo, vedno sveže, je v nastajanju, vedno svobodno in ustvarjalno. To je občutek, ki ni naporen, ki ne utrudi, ki je spočit od vsake utrujenosti. Nikoli, niti za trenutek se nisem počutil utrujenega, ko sem dvignil roko, da bi blagoslovil. Ne, nikoli se ne bom utrudil pri blagoslavljanju ali odpuščanju. Ko sem prispel v Bombaj, je bilo pred mano dvajset kilometrov do sedeža kongresa. Ogromne, neskončne, strnjene, tihe, nepremične množice so obdajale cesto – duhovne in revne množice, tiste lačne, neoblečene, pozorne množice, ki jih vidiš samo v Indiji. Še naprej sem moral blagoslavljati. Prijatelj duhovnik, ki mi je bil blizu, mislim, da me je na koncu držal za roko, kot Mojzesov služabnik. Vendar se ne počutim superiornega, ampak brata, manjvrednega od vseh, ker nosim breme vseh.«

Ob nepričakovani smrti papeža Frančiška so mnogi izjavili, da se počutijo kot sirote brez očeta. V času volitev se povežimo v molitvi, da bo tudi novoizvoljeni naslednik apostola Petra očetovsko sprejel prav vse in nas vodil po Poti k Nebeškemu Očetu.