Četrtek, 29. maj 2025: Vnebohod

Vnebohod

Evangelist vnebohod opiše zelo zgoščeno. Jezus je popeljal učence »ven proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se vzdignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga« .

Med vnebohodom Jezus naredi duhovniško dejanje blagoslavljanja in učenci svojo vero izrazijo tako, da se priklonijo, pokleknejo in povesijo glave. To je prva pomembna točka: Jezus je edini in večni duhovnik, ki je s svojim trpljenjem šel skozi smrt in grob ter je vstal in šel v nebesa; je pri Bogu Očetu, kjer vedno posreduje za nas. Kot pravi sv. Janez v svojem prvem pismu, je Jezus naš zagovornik.

Tako imamo zagovornika, ki nas vedno brani pred pastmi hudiča, brani nas pred nami samimi in pred našimi grehi.  Ne bojmo se iti k njemu in ga prositi odpuščanja, prositi blagoslova, prositi usmiljenja. On nam vedno odpušča, saj je naš zagovornik, vedno nas brani.

Jezusov vnebohod nam daje spoznati to stvarnost, ki je tako tolažilna za našo pot: v Kristusu, ki je pravi Bog in pravi človek, je naša človeškost bila prinesena k Bogu. Odprl nam je prehod. Če mu izročimo svoje življenje in se mu pustimo voditi, smo lahko gotovi, da smo v varnih rokah, v rokah našega Odrešenika, našega zagovornika.

Drugi poudarek evangelija govori o veselju učencev: ti so se namreč »v velikem veselju vrnili v Jeruzalem«. To se lahko zdi nekoliko nenavadno. Ob ločitvi od družinskih članov in prijateljev, predvsem zaradi smrti, je v nas naravna žalost, kajti ne bomo več videli njihovega obličja, slišali njihovega glasu, čutili njihove ljubezni, njihove prisotnosti. Evangelist pa, nasprotno, izpostavi veliko veselje apostolov. Učenci »s pogledom ljubezni spoznajo, da čeprav bo Jezus odtegnjen njihovim očem, bo vedno ostal z njimi, ne bo jih zapustil, v Očetovi slavi jih bo podpiral, vodil in zanje posredoval«.

O Jezusovem vnebohodu beremo tudi na začetku Apostolskih del. Dogodek je osvetljen kot člen, ki spaja in povezuje Jezusovo zemeljsko življenje in življenje Cerkve. Izpostavi tudi oblak, ki Jezusa zastre pogledom učencev. Ti obstanejo in strmijo v Kristusa, ki se je dvignil k Bogu. A pred njimi se pojavita dva moža v belih oblačilih, ki jih spodbudita, naj ne strmijo nepremično v nebo, ampak gojijo svoje življenje in pričevanje v gotovosti, da bo Jezus spet prišel na isti način, kakor so ga videli iti v nebo. Gre za povabilo, da začnemo častiti Jezusa, da bi tako od njega prejemali moč za prinašanje evangelija in pričevanje zanj v vsakodnevnem življenju.

Vnebohod ne pomeni Jezusove odsotnosti, ampak to, da je na nov način živ med nami; ni več na nekem določenem mestu, kot je to bil pred vnebohodom; zdaj je v gospostvu Boga, prisoten v vsakem prostoru in času, blizu vsakemu od nas. V našem življenju nismo nikoli sami, imamo zagovornika, ki nas čaka, nas brani. Nikoli nismo sami. Križani in vstali Gospod nas vodi. Z nami so mnogi bratje in sestre, ki v tišini in skritosti svojega družinskega in poklicnega življenja, v problemih in težavah, veselju in upanju vsakodnevno živijo vero in skupaj z nami prinašajo v svet gospostvo Božje ljubezni, po Jezusu Kristusu, ki je šel v nebesa in je naš zagovornik.

pripravil: Ervin Mozetič

foto: Canva

obj.: Neža Novak