V čem je resnična veličina sv. bratov Cirila in Metoda?

Naš narodni spomin sega do slovanske plemenske zveze, ki jo je med leti 623–658 vodil knez Samo. Radi se ustavimo tudi pri dokumentu Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ki je po naročilu salzburškega nadškofa nastal okoli leta 870 in govori o karantanskih knezih Borutu, Gorazdu in Hotimirju, ki so našim koroškim prednikov vladali med 748–769. Manj pa smo pozorni na slovanske kneze Rastislava (846–870), Pribino (800–861) in njegovega sina Koclja (830–874; Sp. Panonija), Svetopolka (+894) in druge.

Izjemen vpliv svetih bratov Cirila in Metoda

Vsa ta imena danes omenjamo zato, ker smo včeraj obhajali praznik sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta glavna zavetnika Nadškofije Ljubljana, vsi slovanski narodi pa ju slavimo kot svoja blagovestnika. S svojim misijonarskim delom med Moravani in panonskimi Slovenci ter s svojim versko-kulturnim vplivom na južne in vzhodne Slovane sta postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Njun vpliv prežema tisočletno zgodovino skoraj vseh slovanskih narodov, zato ju je papež sv. Janez Pavel II. leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope.

Odraščanje in izobrazba

Rodila sta se v Solunu v Grčiji. V okolici mesta so živeli Slovani, zato sta že v otroštvu spoznala slovanski jezik. Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Cirilovo krstno ime je bilo Konstantin, Metodovo krstno ime pa ni znano. Metod se je rodil leta 812. O njegovi mladosti viri ne poročajo. Ko si je pridobil najboljšo izobrazbo svojega časa, je prevzel službo cesarskega namestnika med Slovani ob reki Strumi v zahodni Bolgariji. Čez nekaj let, ko je prišlo do sprememb na cesarskem dvoru, in je zavladal mladoletni cesar Mihael III., se je Metod iz politike umaknil v samostan, na meniško goro Olimp v Bitiniji, ob Marmarskem morju.

Ciril, rojen leta 826, je bil najmlajši otrok v družini. Njegov vzornik je bil sv. Gregor iz Nacianza, eden največjih cerkvenih učiteljev krščanskega Vzhoda. Po njegovem zgledu se je zaročil z Božjo Modrostjo, Sofijo, katere češčenje je bilo na Vzhodu zelo razširjeno. Njej je bila posvečena največja cesarska cerkev Hagia Sofia v Carigradu. Od svojega štirinajstega leta je živel na cesarskem dvoru, kjer je dobil odlično izobrazbo. Toda po končanem študiju je zavrnil tako ugledno državniško službo kot tudi poroko in se s tem odpovedal tedanji visoki družbi. Prejel je mašniško posvečenje in postal učitelj filozofije. Kmalu se je umaknil v samoto, k bratu Metodu na Olimp.

Sprejem skupnega poslanstva

Bratoma je cesar zaupal poslanstvo med poganskimi Hazari, ki so se začeli obračati proti Bizancu, da bi sprejeli krščansko vero. Hazari so imeli svojo državo na velikem ozemlju med Krimom v Črnem morju, Uralom in Kaspijskim jezerom. Na Krimu sta sv. brata našla relikvije papeža Klemena Rimskega, ki je tam umrl v pregnanstvu ob koncu 1. stol. Relikvije sta pozneje odnesla na Moravsko. Ko sta leta 869 obiskala Rim, sta jih izročila papežu Hadrijanu II. (867–872). Njuno poslanstvo med Hazari se je zaključilo leta 861.

Jeseni naslednjega leta je prišlo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava, ki je bil vazal frankovskega kralja Ludovika. Rastislav je uvidel, da se bo rešil nemškega pritiska le, če bo ustanovil samostojno cerkveno pokrajino. Bizantinskega cesarja Mihaela III. je prosil za misijonarje, ki bi prišli na Moravsko. Cesar je za to poslanstvo določil sv. brata. Ciril je najprej sestavil slovansko abecedo, glagolico, ki je bila popolnoma izvirna, drugačna od latinskih in grških črk, s čemer je hotel vnaprej zagotoviti avtonomnost slovanske kulture. V slovanski jezik je začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige. Za osnovo je vzel slovansko narečje, ki ga je poznal iz otroštva; govorili so ga namreč v delu današnje grške Makedonije.

Leta 863 sta sv. brata prišla na Moravsko. Ustanovila sta šolo, v kateri sta pripravljala mlade može za službo v Cerkvi. Na Moravskem sta ostala nekaj več kot tri leta. Ker se je moral moravski knez Rastislav zopet ukloniti nemškemu kralju Ludoviku, so na Moravsko ponovno prišli nemški misijonarji. Ciril in Metod pa sta se umaknila v Sp. Panonijo, v današnjo Madžarsko ob Blatnem jezeru, h Koclju, knezu naših slovenskih prednikov. Ta jima je dal petdeset učencev, da bi jih usposobila za pastoralno delo. Pri Koclju sta ostala nekaj mesecev. Leta 867 sta prejela povabilo papeža Nikolaja I., da prideta v Rim. Ob prihodu v Rim ju je sprejel njegov naslednik Hadrijan II. Izročila sta mu relikvije sv. Klemena. Papeža sta sv. brata prosila, naj potrdi njuno misijonsko delo. S podporo kneza Koclja sta želela oblikovati samostojno cerkveno pokrajino s slovanskim bogoslužjem. Cerkvena samostojnost, neodvisna od nemškega kulturnega prostora, pa tudi od grščine in latinščine, naj bi bila temelj državne samostojnosti. Papež je potrdil njune knjige. Žal pa je sv. Ciril, jezikoslovni in intelektualni genij, leta 869 v Rimu umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Klemena.

Metoda ovirajo in preganjanjo

V letu Cirilove smrti sta se Kocelj in Rastislav uprla vzhodnofrankovski državi in dosegla samostojnost. Tedaj se je pokazala možnost, da se Metod vrne v Panonijo. Papež ga je 869/870 posvetil v panonsko-moravskega nadškofa in z njim obnovil sirmijsko nadškofijo, ki so jo leta 582 uničili Avari. Toda že naslednje leto so se nad Metodovo delo zgrnili črni oblaki. Svetopolk se je izneveril stricu Rastislavu, s tem pa je bilo leta 870 konec slovanske samostojnosti v Panoniji. Rastislava so Nemci ujeli in oslepili, Metoda pa so na državnem zboru obsodili in zaprli. Po dveh letih in pol so Metoda izpustili, vendar je knez Kocelj, Metodova zadnja opora, že leta 874 umrl. Podatki o njegovem skrivnostnem izginotju niso znani. Kocljevo odstranitev so nemški knezi in škofje izkoristili, ga močno ovirali pri delu in ga tožili v Rim. Leta 880 je moral Metod znova na zagovor k papežu Janezu VIII. (872–882). Ta je njegovo delo pohvalil in potrdil, od nemških škofov in knezov pa zahteval, da mu pri škofovskem poslanstvu ne delajo težav. Vendar Nemci papeža niso poslušali.

Kulturna dediščina svetih bratov

Metod je umrl je leta 885; ni znano, kje je pokopan. Pred smrtjo je za svojega naslednika določil Gorazda. Žal slovanski knez Svetopolk Gorazda in njegovih učencev, Angelarja, Nauma, Save in Klimenta Ohridskega zaradi novega pakta z Nemci ni več podpiral. Morali so v izgnanstvo. Zatočišče so našli v Bolgariji. Kulturna dediščina svetih bratov, ki so jo njuni učenci posredovali južnim Slovanom, ti pa Rusom, je bistveno pomagala pri utrjevanju narodnostne in državne samostojnosti v zgodovini teh narodov. Še pomembnejši pa je vpliv sv. Cirila in Metoda na verskem področju. Njima se morajo mnogi slovanski narodi zahvaliti, da so krščanstvo sprejeli kot nekaj domačega, ne od zunaj vsiljenega, tako se je slovanska kultura zrasla s krščanstvom. Rusi in Srbi so svojo kulturo naslonili na njun staroslovanki jezik, ki je ohranjen do danes. V tem jeziku sta sv. Ciril in Metod tema dvema narodoma posredovala svojo izvirno teologijo, ki patristično tradicijo spaja z vzhodnimi in zahodnimi teološkimi prvinami. Poseben fenomen je glagoljaštvo v hrvaški in slovenski Istri ter v Dalmaciji, kjer se je ohranilo še globoko v 20. stoletje. Na ta območja so staroslovanski jezik sv. bratov prinesli njuni učenci, ki so delovali na področjih med Makedonijo in Bizancem.

Sv. Ciril in Metod sta duhovna očeta vseh Slovanov. To sta lahko postala zato, ker sta presegala vse politične in nacionalne okvire in imela pred očmi predvsem konkretnega človeka, odrešenega v Kristusu, kar je sv. Ciril izrazil v nauku o pradednih časteh. Iskal je namreč človekovo prapodobo, njegovo izvirno dostojanstvo, pridobljeno s tem, da je bil ustvarjen po Božji podobi. To je z grehom prvi staršev izgubil, v Kristusu po krstu pa znova pridobil.

Zgled edinosti v Cerkvi

Ciril in Metod sta se zavzemala za avtonomnost krajevnih Cerkva, vendar v tesni povezavi s Svetim sedežem. Od vsega začetka sta poosebljala cerkveno edinost. Po njima se je med Slovani uresničevala beseda preroka Ezekijela: Jaz sam bom pasel svoje ovce. Izgubljene poiščem, razkropljene pripeljem nazaj, ranjene obvežem, zdrave in krepke obvarujem (prim. Ezk 34,11–12). Če se bodo narodi Evrope v teh naelektrenih časih vrnili k izročilu Cirila in Metoda, potem bo lahko Gospod zopet napeljal mir kakor reko, naša srca pa manj zaskrbljena in bolj vesela (prim. Iz 60,14).

P. S.: Leta 1995 je sv. Janez Pavel II. izdal okrožnico Da bi bili eno, s katero se je zavzel za »dihanje krščanstva z obema pljučnima kriloma, katoliškim in pravoslavnim.« Z okrožnico je želel spodbuditi ekumenski proces.

Objavljen prispevek je nagovor, ki ga je pripravil stolni pomočnik g. Milan Knep na nedeljo 6. julija, dan po prazniku svetih bratov Cirila in Metoda. 

Foto: Vir – Muzej krščanstva na Slovenskem

Avtor: Milan Knep

Obj.: L. M.