Zakaj sreča ne more biti cilj zakona

Sv. Frančišek Saleški je živel v 17. stoletju. Ljudje so mu pogosto pisali o svojih verskih težavah. Nekoč mu je pisala ženska, ki je bila razdvojena in v stiski: želela se je poročiti, njena prijateljica pa jo je nagovarjala, naj ostane samska in skrbi za očeta, ker naj bi bilo to »bolj sveto«.

Svetnik jo je potolažil. Povedal ji je, da zakon ni lažja pot, ampak eno najtežjih poslanstev. »Zakonski stan zahteva več kreposti in stanovitnosti kot katerikoli drugi,« je zapisal. »Je stalna vaja v mrtvičenju … Kljub grenki naravi njegovega soka boste lahko iz njega črpali in ustvarjali med svetega življenja.«

Frančišek Saleški govori o občasni »grenki naravi« zakonskega »soka«. Če hočemo v zakonu duhovno rasti, moramo biti iskreni: priznati razočaranja, prevzeti odgovornost za svoje napake in se soočiti s sebičnostjo. Ne smemo misliti, da bodo težave izginile samo z molitvijo ali nekaj preprostimi pravili. V zakonu se skrivajo globlja vprašanja. Morda ga Bog ni ustvaril zato, da bi nam bilo lažje ali prijetneje, ampak da bi po njem postali bolj sveti.

To ne pomeni, da sreča in svetost stojita nasproti. Resnična sreča pride takrat, ko živimo v skladu z Bogom. Človek, ki ga obvladuje jeza, zavist ali strast, ne more biti zares srečen.

Zato cilj zakona ni samo romantična »sreča«, kot jo obljubljajo mnoge knjige, ampak preoblikovanje človeka. Sreče ne najdemo na poti sebičnosti, temveč na poti svetosti.

Foto: freepik

Vir: Gary Thomas, Svetost zakona. Ljubljana: Družina, 2021.

Obj.: L. M.