Ob dnevu žalujočih na god Žalostne Matere Božje

Na dan 15. septembra, ko obhajamo god Žalostne Matere Božje, so žalujoči v središču Katoliške Cerkve. Tukaj objavljamo nekaj spodbudnih besed za žalujoče in za vse tiste, ki jih spremljajo. Spodaj najdete še molitev k Žalostni Materi Božji.

Za žalujoče

Smemo žalovati. Tudi mi, ki verujemo v vstajenje in večno življenje, žalujemo – ne zato, ker nimamo vere, ampak ker ljubimo. Kristus nas v žalovanju ne zapušča, ampak hodi z nami in joka, kakor je jokal za Lazarjem. Vera naj ne bo izgovor za potlačitev čustev, ampak moč, da jih sprejmemo, izrazimo in postopoma preobrazimo. Naj nas ne bo sram solza, bolečine, vprašanj, jeze ali občutkov krivde – to so naravni odzivi ljubečega srca. Kristjani nismo povabljeni v hitro pozabo, ampak na pot žalovanja, ki nam pomaga sprejeti izgubo ljubljene osebe, vzpostaviti nov, ljubeč odnos z njo in zaživeti novo poslanstvo.

Potrebujemo prostor in ljudi, ki nas poslušajo in sprejemajo. Čeprav je pogrebni obred izjemno bogat v tolažbi, pogosto sledi praznina. In prav v tem nas Cerkev in občestvo ne bi smela zapustiti. Iščimo in ustvarjajmo prostore, kjer smemo biti takšni, kakršni smo. Naj nas spremlja zavest: žalujemo, ker smo ljubili. Vsak sme žalovati po svoje. Smemo govoriti o svoji bolečini, kajti le tako se bo lahko preobrazila. Bog nas nikoli ne bo pustil samih – vedno bo z nami in po njem tudi naši pokojni.

Za spremljevalce

Ko spremljamo žalujoče, vedimo: naša bližina je neprecenljiv dar. Ne potrebujemo velikih besed ali modrih razlag. Največ pomeni preprosta, spoštljiva in sočutna navzočnost. Pogosto žalujoči ne iščejo odgovorov, temveč srce, ki posluša in sprejema. Bodimo tam. Poslušajmo. Ne presojajmo. Ne hitimo. Ne sprašujmo, kdaj bo bolje – raje vprašajmo: Kako ti gre danes? In potem poslušajmo.

Ne pričakujmo, da bo žalujoči po enem mesecu ali letu že šel »čez to«. Izgube ne more nič nadomestiti. Vsako žalovanje ima svoj čas in svojo globino.

Pomembno je, da bolečine žalujočih ne prezremo. Čeprav nas je morda strah, da bomo njihovo rano nevede odprli, bodimo ob njih. Mnogi si želijo govoriti o pokojnem, ga ohranjati živega v spominu – bodimo tisti, ki jim to omogočimo. Včasih že samo naša pripravljenost biti ob njih dela tihe čudeže.

Ne pozabimo – po nas lahko žalujoči začutijo Božjo bližino. Po nas jim Oče po Kristusu nežno šepeta: Nisi sam, s teboj sem. Žalujoči ne potrebujejo le molitve, ampak tudi človeka, ki je z njimi, ki posluša, sprejema in ostane. Oboje je potrebno. Bodimo sočutni brat/sočutna sestra v Kristusu, ki z žalujočim nosi križ žalovanja ter z njim tiho hodi proti novemu upanju in življenju.

Molitev k Žalostni Materi Božji

Žalostna Mati, ki si stala pod križem svojega Sina, bodi z vsemi, ki danes žalujejo.

Sprejmi njihove solze, bolečine in molk. Daj jim prostor, da lahko žalujejo tako, kakor je zanje najboljše.

Bodi blizu tudi tistim, ki jih spremljajo, da bodo znali biti sočutna navzočnost, da jih bodo zmogli vedno znova poslušati in sprejemati z vsem, kar bodo delili.

Vodi nas k svojemu Sinu, ki edini preobraža smrt v življenje in bolečino v upanje. Amen.

Avtor: p. Ivan Platovnjak

Foto: freepik

Obj.: L. M.