Zakon kot šola odpuščanja

Eden najglobljih namenov zakona je, da nas uči odpuščati. V zakonu je greh vsakdanja realnost – oba zakonca bosta vedno kdaj drug drugega prizadela. To dejstvo nas ne sme presenetiti. Naj nas raje spodbudi, da se učiva odpuščanja, ki daje moč za vztrajanje v odnosu in v veri. Apostol Pavel v Pismu Rimljanom poudarja, da nas postava ne more opravičiti, ampak le razkriva naš greh. Zato zakon ni kraj, kjer bi drug drugega ocenjevali z nemogočimi kriteriji, ampak priložnost za milost.

Nevarnost samopravičnosti

Ko zakonec drugega »nabija na zid postave«, odnos hitro razpade. Samopravičnost je uničujoča, tudi če je človek v določenem trenutku formalno »v pravici«. Vsak bo namreč padel, zato smo poklicani k življenju, ki temelji na milosti in odpuščanju, ne na obsojanju. V tem smislu je zakon prostor, kjer se učimo živeti iz resnice Božje pravičnosti, ki se razodeva neodvisno od postave.

Odpuščanje kot proces

Odpuščanje ni enkraten dogodek, temveč dolgotrajen proces. Pogosto ga moramo znova in znova izbrati, se večkrat odpovedati grenkobi in zavestno odločati, da ne bomo obsojali. Tako postajamo bolj podobni Kristusu, ki nas je učil: »Sovraži greh, a ljubi grešnika.« Toda to je zahtevno, saj v nas vedno deluje skušnjava, da odpor do greha prenesemo na osebo, ki nas je prizadela – torej na zakonca.

Jezusov zgled usmiljenja

Philip Yancey v svoji knjigi Kaj je pri milosti tako neverjetnega? opozarja, da si težko predstavljamo, kako globoko se je moral Jezus zgražati nad grehom, saj je bil popolnoma čist. Kljub temu pa je grešnike obravnaval z usmiljenjem, ne z obsodbo. Nihče ni ljubil grešnikov tako kot On. C. S. Lewis pa priznava, da je bil sam v zadregi, kako sovražiti greh in ljubiti grešnika. Potem pa je spoznal, da v odnosu do sebe to že ves čas prakticira: sovraži svoj greh, a še vedno ljubi sebe. Če smo do sebe prizanesljivi, zakaj ne bi bili tudi do svojega zakonca?

Resničnost stisk in izbira odziva

Vsak človek se sooča s stiskami in neuspehi. Če smo poročeni, je resnica, da smo v zakonu z osebo, ki ima svoje padce – tako kot jih imamo sami. Lahko se odzovemo z grenkobo in se oddaljimo, ali pa v tem vidimo priložnost za rast in duhovno vajo, ki nas oblikuje po Kristusovi podobi.

Odpuščanje je odločitev

V padlem svetu sta greh in nezvestoba neizogibna. Ključno vprašanje je: kako se bomo odzvali? Bodo preizkušnje in rane postale orodje, ki nas zbliža z Bogom in zakoncem, ali pa bodo ustvarile razdor? Odločitev je naša – bodisi se naučimo podarjati odpuščanje in zvestobo, bodisi pobegnemo stran.

Foto: freepik

Obj.: L. M.