Zakonska in družinska molitev – kot srce in pljuča

Molitveno življenje v družini je kot dihanje njenega duha. Brez molitve se odnos med starši in otroki hitro spremeni v vsakdanjo rutino brez globljega notranjega stika. A v tej skupni duhovni dinamiki obstajata dve razsežnosti, ki ju moramo razlikovati, če želimo, da družinsko življenje res raste iz Božje milosti: zakonska molitev in družinska molitev.

Zakonska molitev – sveti prostor dveh src

Ko mož in žena stopita pred Boga kot eno telo in ena duša, se odpre prostor iskrenosti, ranljivosti in bližine, ki ga ne more nadomestiti nobena druga oblika molitve. Zakonska molitev je trenutek, ko zakonca ne stojita več kot posameznika, temveč kot zakramentalna edinost, ki išče Božjo voljo.

Sveto pismo pravi: “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.” (Mt 18,20)

V zakonski molitvi je prav to obljubo mogoče doživeti najgloblje. Bog postane vez ljubezni, ki presega čustva, spore in utrujenost. Zakonca si v molitvi priznata, da drug brez drugega – in brez Boga – ne zmoreta. To ni trenutek popolnosti, temveč trenutek resnice.

Sv. Janez Pavel II. je zapisal: “Zakonca sta poklicana, da postaneta zakrament Božje ljubezni – in molitev je prostor, kjer se ta zakrament vsak dan obnavlja.”

V takšni molitvi se zakonca učita odpuščanja, ponižnosti in skupne hvaležnosti. To je notranji temelj zakonske edinosti. Zakonca izkušata tudi sadove skupne zakonske molitve: povezanost, bližina, naklonjenost, sprejemanja razlik, predvsem pa rast v medsebojni ljubezni.

Družinska molitev – občestvo src

Družina je Cerkev v malem, »hišna Cerkev«. Ko starši k molitvi povabimo tudi otroke, se družina kot celota postavi pred Boga. Družinska molitev je izraz zaupanja, vzgoje in skupne hvaležnosti. Otroke uvaja v izkušnjo vere in jih potrjuje v prepričanju, da Bog prebiva v njihovem domu.

Papež Frančišek v Amoris laetitia pravi: “Družine je treba navajati k temu, da bi si organizirale tedenske priložnosti za molitev v družini, kajti, ‘družina, ki skupaj moli, ostane skupaj’ ” (AL 227).

Toda ta molitev, čeprav lepa in dragocena, ima drugačen namen. Njen cilj ni intimna povezanost med zakoncema, temveč skupna pripadnost družine Bogu. V njej se ne izraža osebna ranljivost moža in žene, ampak se krepi skupna vera.

Lahko bi rekli, da je zakonska molitev srce družine, družinska molitev pa njegova pljuča. Oboje je potrebno – a če srce ne utripa, tudi dih sčasoma zastane.

Foto: freepik

Obj.: L. M.